Kolumna Lare Paukovič: Slovenstvo
Če bi več ljudi hodilo v gledališče, bi imele predstave, ki narodu nastavljajo ogledalo, najbrž večji smisel. Tako pa so predstave, ki bi morda vsaj malo dregnile kakega rasista, šovinista ali seksista, ga spravile do tega, da vsaj malo premisli o stanju sveta, družbe, vsega; vse prepogosto »postrežene« ozkemu krogu gledalcev-intelektualcev, ki se hahljajo, češ – je sploh kdo v resnici tak zahojenec? Sami sicer dobro vedo, da bi v primernih okoliščinah na plan spustili marsikaj, kar vidijo na odru, a so k sreči preveč obremenjeni z družbenimi konvencijami, da se malenkost brzdajo.
Včeraj je bila v ljubljanskem Mestnem gledališču otvoritev regionalnega gledališkega festivala, odprla pa jo je izvrstna predstava Praznovanje, osrediščena okoli premožnega poslovneža Helgeja, ki praznuje šestdeseti rojstni dan. V ta namen je organiziral bogato slavje, a namesto da bi mu njegovi otroci – v okrnjeni zasedbi, saj je ena od hčera pred kratkim naredila samomor – peli hvalnice, eden od sinov razkrije zbranim, da ju je oba s pokojno sestro oče spolno zlorabljal. Pričevanj o zlorabah sprva ne želi nihče vzeti resno, se pa prepotenten, šovinističen najmlajši sin toliko raje zapiči v to, da je njegova sestra na zabavo pripeljala temnopoltega partnerja. Opico! Zapečenca! A si ne more dobit normalnega? V posebno ponižujoči sceni mladenič, ki ga igra Filip Samobor, prepriča vse zbrane o tem, da naglas zapojejo primitivno pesem o zamorcu in se mu tako rogajo – Helgejeva žena, ki je očitno vsa leta vedela za spolne zlorabe svojih otrok, a gledala stran, pa dušebrižniško pripomni, da je bila njena ljuba hči »vedno tako odprta za raziskovanje drugih kultur«.
Zakaj sploh pišem o tem? Zato, ker imajo kleni Slovenci, ki morda za štirimi zidovi skrivajo ravno tako težke zgodbe, kot je ta, ki se je odvijala na odru (samo pomislimo na vse femicide!) – te dni zopet polna usta besed o slovenstvu pevke Senide Hajdarpašić - Senidah. Senidah, ki naj bi se domnevno zapletla z balkansko glasbeno mafijo, so želeli streči po življenju, jo politi s kislino, pretepsti. To so grozne reči, ne glede na to, kaj je v ozadju. Kakor koli, prvi odzivi na to novico? Ona ni Slovenka, briga nas, kaj se ji dogaja. Pustite nas pri miru, delovne Slovence, mi z Balkanom nočemo imeti opravka. Tovrstnih komentarjev je trenutno na različnih spletnih straneh, ki so objavile »vročo« novico, v obtoku na stotine. In zdaj pridemo do povezave s predstavo: med njimi sem med drugim naletela na primitivne pripombe nekega tipa, ki se je ravno tako pridušal, naj se Senidah vrne, od koder je prišla. Nekdo drug se je na to dejansko odzval – svetoval mu je, naj ne bo tako ozkogleden, kar je za Slovence itak že značilno. In potem mu ta prvi tip, ki je očitno v navalu besa, češ, mene že ne bo noben j...., temeljito prebrskal njegov profil in našel fotografijo, na kateri je s temnopolto ženo in otroki, zabrusi nekaj v stilu: ti pa očitno nisi pravi Slovenec, da si si moral it ženo iskat v Tunguzijo! Ja, natančno tukaj smo.
Kakor koli, dejstvo je, da je Senidah, rojena v Ljubljani, ki je sicer zaslovela že v slovenski skupini Muff, na Balkanu uspelo, o čemer lahko povprečen slovenski glasbenik ali glasbenica le sanja, pa številni – Luka Basi, Ines Erbus ... pojejo v jezikih nekdanje Jugoslavije ravno z namenom, da bi se prebili na ta trg. Ampak oni se ne pišejo na ić in lahko ostanejo Slovenci.
