Kolumna Lare Paukovič: Privilegij lepe bele ženske
Enajstega septembra letos je bilo ameriški policiji prijavljeno izginotje mlade ženske. Njeno ime je bilo Gabby Petito in nekaj dni pozneje so jo našli mrtvo. Kar se je zgodilo v vmesnem času, je bilo nekoliko nepričakovano: iskanje Petitove je dan za dnem polnilo glavne stolpce medijev po svetu, tudi v Sloveniji. Gabby je bila dvaindvajsetletna Američanka, ki se je skupaj s fantom Brianom v belem kombiju odpravila na trip po ZDA. Svojo izkušnjo sta se odločila dokumentirati na družabnem omrežju instagram, kjer je Gabby že pred smrtjo pridobila zavidljivo število sledilcev – zdaj pa jih ima čez milijon. Njen instagram nam odstira vrata v popolno življenje dekleta, ki živi svoje sanje: mlada belopolta svetlolasa Američanka privlačnega videza, svobodnega duha, očitno z dovolj sredstev, da lahko pusti službo in si privošči malo bolj pustolovsko življenje; srečno zaljubljena. A izjemna medijska pokritost njenega primera je pokazala, da je bilo mnogo teh reči fasada – prav njen fant Brian Laundrie, ki je kmalu po tem, ko se Gabby ni vrnila domov skupaj z njim, tudi sam »izginil«, je trenutno glavni osumljenec za njen umor; policija ju je malo pred Gabbyjino smrtjo celo ustavila, ker sta se prepirala med vožnjo, v posnetku vidimo objokano in popolnoma zmedeno Gabby, ki policistu prizna, da ima obsesivno-kompulzivno motnjo in psihične težave. Vsega tega s pomočjo instagrama seveda nismo mogli ugotoviti. Kar pa ne spremeni dejstva, da je Gabby, četudi je sledilcem prodajala precej izboljšano različico sebe, idealno ameriško dekle iz sosednje ulice.
Kar se je v medijih dogajalo v zvezi z Gabby, ima ime: missing white woman syndrome oziroma sindrom izginotja bele ženske. »Sindrom izginotja bele ženske je najljubša prostočasna dejavnost Američanov, takoj za pornografijo,« v tretji sezoni Netflixove serije You pripomni Marienne, šefica glavnega lika Joeja. In res: največjo pokritost v medijih v ZDA imajo zagotovljena izginotja belopoltih mladih žensk višjega srednjega razreda, ki so privlačnega – oziroma bolje rečeno konvencionalno privlačnega – videza. Te ženske se, tako kot Gabby, hitro znajdejo na vseh pomembnejših naslovnicah, o njihovi usodi se razpravlja na forumih, v Gabbyjinem primeru so se vključili še kavč detektivi s tiktoka in ostalih družabnih omrežij. Mnogi so ob Gabbyjinem primeru, čeprav je bil seveda tragičen, zato opozarjali na izginotja temnopoltih žensk ali žensk drugih ras, ki včasih niti ne pridejo v medije. Sporočilo je, če ga nekoliko zbanaliziramo, naslednje: ker ne ustrezate lepotnim idealom, ki jih zapovedujemo, se z vami ne bomo pretirano ukvarjali. Koliko povprečnih ljudi pač izgine vsak dan!
Privilegij lepote, privlačnosti je močnejši, kot smo si sploh pripravljeni priznati. Morda se še spomnite, kako sta pred leti Hrvaško pretresla izginotje in umor sedemnajstletne Antonije Bilić – primer je na Hrvaškem, v BiH, Srbiji in Sloveniji dosegel približno takšne razsežnosti kot v ZDA Gabby Petito. Je bilo to zaradi tega, ker družba prezira kriminalna dejanja – ali zato, ker je bila Antonija Bilić izjemno lepo dekle, tako kot Gabby Petito v ZDA pravzaprav ideal lepote na Balkanu? Še zdaj se spomnim nekaterih člankov, ki so opevali njene dolge črne lase in podobno. »Res škoda, da je tako lepo dekle moralo umreti,« so govorili ljudje. In če gremo še malo širše: ali mislite, da bi primer odrezana roka dobival toliko medijske pozornosti, če Julija ne bi bila videti tako, kot je, in če na sodišče ne bi hodila v skrbno izbranih modnih kombinacijah in v visokih petah? Tako pa imamo spet zgodbo, po kakršnih javnost hlasta: naivno, a materialistično lepotico je izkoristil in do pohabljenja spravil neki psihopat. Lepota je hočeš nočeš najmočnejša sila. Lepa ženska in njena tragična usoda bosta večino ljudi še vedno premaknili veliko bolj kot izjemen film, knjiga ali kak drug dosežek. No, sicer pa so tudi v knjigah in filmih tragične junakinje pač lepe. Pri vsem tem sploh ni čudno, da toliko deklet še vedno stavi samo na zunanji videz – primeri, kot je smrt Gabby Petito, potrjujejo, da je to edina pot, da bodo javnost, če se jim kdaj zgodi krivica ali bog ne daj tragedija, sploh zanimale.
