Kolumna Lare Paukovič: Njeno telo
Malo več kot dve leti sta od tega, ko sem v kolumni za ta časopis pisala o vseprisotni goloti na družabnih omrežjih. To je bilo v času, ko se je o tem vnel spor med slovenskimi vplivnicami – nekatere so videle goloto kot sredstvo opolnomočenja, druge so opozarjale na pomanjkanje morale in dobrega okusa. Onlyfans, platforma za distribucijo erotičnih vsebin, nekakšen plačljiv pornoinstagram, sploh še ni bil v vzponu – to se je zgodilo kakšno leto pozneje, med pandemijo. Zdaj lahko vsako dekle, ki je dovolj podjetno, s svojo goloto in erotiko zasluži lepe denarce. Škarje in platno so v njenih rokah, sama diktira, na kakšen način bo ugajala moškemu pogledu, kaj je tisto, kar se bo najbolje prodalo. Odkar je postal onlyfans popularen tudi v Sloveniji, se debata o tem, ali je ženska, ki se je odločila, da bo služila s svojim telesom, lahka in promiskuitetna ali pa samo pametna punca, ki je ugotovila, kako lahko patriarhalni sistem, v katerem živimo, obrne v svoj prid. Kajti generacija žensk, ki se danes slačijo za družabna omrežja, večinoma ni več generacija poslušnih mišk – kljub temu da na instagramu brez težav pokažejo zadnjico, znajo reči ne nadlegovanju in slinjenju moških v vsakdanjem življenju. Ti so seveda besni, češ, zakaj se nastavljaš, če me potem zavračaš? Nič drugega nisi kot navadna cipa.
Kogar zanimajo tovrstna vprašanja, je zanj knjiga, ki jo je nedavno izdala ameriška zvezdnica Emily Ratajkowski, seks simbol, model in igralka, obvezno branje. Njen naslov je My Body (Moje telo), ukvarja pa se z vprašanji feminizma, seksualnosti, lepote, spolnega nadlegovanja, kapitaliziranja erotike. Oriše nam življenje ženske, ki je od rane mladosti živela pod jarmom moškega pogleda in za katero bi bilo čudno, če ne bi začela iz tega na neki točki profitirati. Toda koliko je potem njeno telo še njeno? Kdo vse si ga lahko lasti? Emily Ratajkowski je že več let znana tudi po aktivizmu in ukvarjanju s feminističnimi vprašanji, a priznam, da tega nisem jemala resno, dokler nisem prebrala njene zbirke esejev. Prav ta knjiga mi je pomagala ugotoviti, da je bila to internalizirana mizoginija. Emily v njej na primer opisuje, kako je na igralko Demi Moore gledala samo kot na nekoga, ki je seksi, dokler ni prebrala njene knjige spominov in jo spoznala še kot človeka z dobrimi uvidi. »Tako si razmišljala ti, ti, od vseh ljudi, ki redno objavljaš svojo zadnjico na instagramu?« si očita. Kritizirala je žensko, ki je bila pravzaprav enaka njej. Sama tega sicer ne morem reči, ker zaenkrat še ne profitiram z razgaljenimi fotografijami, se pa vsekakor trudim za vzdrževanje všečne podobe, celo do meje, ki bi jo kdo lahko označil za plehko. Zato vsaj zadnja leta poskušam biti strpna do vseh žensk, ki so izbrale drugačno pot kot jaz – a včasih iz mene vseeno bruhne obsojanje in moraliziranje, češ, kaj pa ona ve? Saj vse dni samo gola pozira za instagram.
Toda kaj pa jaz vem? Nisem ena tistih deklet, ki so odraščale v zavedanju, kako močno orožje je njihovo telo – temveč prej nasprotno, da se ga moram sramovati. Dve plati patriarhalnega kovanca. Privlačne ženske se naučijo, kako uporabljati telo v svoj prid, preostale, kako ga skriti, narediti čim manj pomembno. Tudi če se pozneje znebiš tega sramu, prvotna izkušnja ostane. Nihče, ki ni bil rojen tako privlačen kot Emily, ne more vedeti, kako je, če ti je lepota samoumevna od najstništva in če že takrat veš, kako jo izkoristiti; če ti lastna mama narekuje, katere atribute poudari in kaj moraš storiti, da vzburiš mimoidoče moške; če vsi onemijo zaradi tvojih prsi, če na vsakem koraku dobivaš potrdila, da si lepa, najlepša, če ti poslovneži ponujajo 25.000 dolarjev, samo da sediš z njimi na tekmi ... če je to edino, kar šteje v povezavi s tabo, tudi starši te večinoma hvalijo zaradi lepote, ne dosežkov, mar ni logično, da boš še naprej stavil na vse to? Sistem ti je pripravil teren, ti se samo učiš, kako čim uspešneje hoditi po njem. Na stotine razgaljenih deklet na instagramu, malih Emily, to še kako dobro ve. Moški jih opravljajo, ker so »lahke«, vendar imajo v resnici one moč nad njimi. Pa jo imajo res? Emily zapiše takole: »V mojih zgodnjih dvajsetih mi ni nikoli padlo na pamet, da dekleta, ki črpajo moč iz svoje lepote in privlačnosti, v resnici dolgujejo moškim, katerih poželenje jim je sploh zagotovilo to moč. Ti moški so v resnici tisti, ki imajo nadzor, ne pa dekleta, za katerimi vzdihuje ves svet.«
