Kolumna Lare Paukovič: Lepota je pogubna

Ena od kritik, ki redno leti na gibanje #jaztudi, je tudi ta, da »ženski sploh ne moreš več dati komplimenta, ne da bi se to razumelo kot nadlegovanje«.

»Punci rečeš, da je lepotička, pa je že užaljena,« na spletu bentijo zagovorniki »dobrih starih časov«, ko so bile vloge med spoloma še tradicionalno razdeljene. A spremenilo se je samo to, da si ženske zdaj upajo povedati, da jih komplimenti pogosto spravijo v zadrego.

Ker v resnici – kaj pa človek sploh ima od komplimentov na račun videza? In kakšna so pričakovanja v zvezi s tem, kako naj se nanje odzoveš? Se zahvališ staršem za gene ali poveš, da uporabljaš dobro kozmetiko? Posebno nerodno je, če je videz izpostavljen v trenutkih, ko takšnih pohval res ne potrebuješ – in zelo netaktni pri tem, žal, so skoraj izključno moški.

Spomnim se situacije izpred nekaj let, ko sem šla k zdravniku specialistu zaradi pogostih glavobolov po padcu na glavo. Medtem ko je medicinski brat zapisoval moje simptome, se je v pogovor vključil mimoidoči zdravnik.

»Bo pa treba kaj narediti, to je pa ja strašno, če tako lepo punco boli glava,« je pomenljivo komentiral, mi pomežiknil in zapustil ordinacijo, medicinski brat pa je za njim zaklical, naj ne skrbi, da bodo za simpatično gospodično že poskrbeli. To zame ni bil kompliment, ampak ponižanje, sploh ker je bil izrečen na tak način, da bi lahko zaključila, da me zdravstveno osebje zaradi tega, kako sem videti, ni pripravljeno jemati resno.

Pa ne namigujem na to, da je moj videz kaj posebnega – spadam med povsem običajne ženske, ki se rade malo bolj uredijo, in stavim, da vsaka taka lahko postreže z naborom izkušenj, podobnih moji. Pravzaprav mi je, če dobro pomislim, marsikatera prijateljica že kdaj omenila, da jo (pretežno moško) osebje na pregledih sprašuje, kakšne težave sploh lahko ima »mlada luštna punca«.

Težava pri teh komentarjih je naslednja – ne samo da ne veš, kako se nanje odzvati, zelo pogosto se ti zgodi, da se podzavestno vživiš v vlogo, ki ti jo je komentator očitno dodelil, v osebo, ki je pač lepa in ki ne pozna skrbi na tem svetu, kaj šele bolezni (če se to dogaja pri zdravniku), ali ki v resnici nima pojma, kaj počne (če se to dogaja na delovnem mestu).

Človeku, ki ti je namenil poceni opazko, se samo nasmehneš – ali pa celo zasmejiš. In kar je v resnici smeh vdanosti v usodo, on dojame kot pozitiven odziv na svoj »kompliment«, hkrati pa je ta odziv potrdil njegovo pozicijo večvrednega moškega, ki lahko deli pohvale – najprej lepim, potem pa vse preostalo – neznanim ženskam.

Lepo je skoraj vedno v kontrastu z nečim drugim – in vse to so že stokrat prežvečeni klišeji. Če si lepa, gotovo nisi nesrečna. Če si lepa, ne moreš imeti pravih težav ali bolezni. In še tista najbolj klasična: če si lepa, ne moreš biti pametna.

Pred časom mi je prijateljica potožila, kako slabo se je počutila, ko na dogodku, ki ga je organizirala, nihče ni pohvalil njenega dela, ampak videz. Sicer je tisti večer med preostalimi ženskami, oblečenimi bolj ali manj običajno, res izstopala, a to ne bi smelo zasenčiti dejstva, da je bil njen doprinos k dogodku ogromen in da bi si zaslužil omembo veliko pred zunanjo podobo.


Spet drugič mi je znanka pripovedovala, kako na ustne izpite na eni najboljših fakultet hodi nenaličena, s spetimi lasmi in v puliju, da ji ne bi kdo očital, da poskuša s svojim videzom preusmeriti pozornost. Tudi če bi na izpitna vprašanja odgovarjala v svetlečem mini krilu, bi bilo njeno znanje še vedno za desetko, je namreč ena najpametnejših oseb, kar jih poznam – pa tudi ena lepših, a to je tu postranskega pomena, poleg tega dekle ali ženska očitno res ne more biti oboje.

Morda delam krivico kakšnemu pripadniku moškega spola, ki čuti, da so njegove sposobnosti v senci njegovega videza, pa vendar še nisem doživela, da bi se zunanjost moškega posameznika postavljala višje kot drugo. V mojih socialnih krogih je kar nekaj na oko prijetnih moških, a preden so takšni, so duhoviti, dobri sogovorniki, vrhunski športniki, pisci ali glasbeniki.

Pri ženskah je malo drugače: ime privlačne posameznice bo žal pogosteje izvabilo stavek »O, a to je tista ful huda?«, pa naj gre za odlično športnico ali doktorico mikrobiologije. No, in to je to, kar poskušamo ženske z opozarjanjem, da nas moti, zdaj preseči.