Kolumna Lare Paukovič: Koronasomnija

Od začetka pandemije se je kakovost mojega spanca izrazito poslabšala, sploh v obdobjih strožjega lockdowna. Spim sicer več kot prej, a nekoherentno, z zbujanji ob čudnih urah in obdobji rahlega spanca, zjutraj se veliko teže zbudim, na gumb za dremež pritisnem tudi po štirikrat ali petkrat, hkrati pa imam ves čas občutek, da se nisem dovolj naspala; občutek stalne utrujenosti. Razlog?



V mojem primeru delo od doma in odsotnost številnih aktivnosti, ki bi lahko vplivale na spalni cikel. Ko veš, da ti zjutraj ni treba biti na delovnem mestu, greš lahko spat kadar koli – tako se ti vsaj zdi. Ven sicer ne moreš zaradi policijske, pardon, epidemiološke ure, lahko pa večere in noči recimo nameniš gledanju filmov. A kdor misli, da je buljenje v serijo do dveh zjutraj bolj nedolžno kot večerna pijača v lokalu in ne bo vplivalo na zmožnost, da se zjutraj zbudiš ob normalni uri, se usedeš za domačo pisalno mizo in odtipkaš članek, ki ima deadline v popoldanskih urah, se moti.

Na spanje vplivajo tudi skrbi, občutek ujetosti ob vsem, kar se dogaja, in nezmožnost, da te skrbi nekako zventiliraš, utopiš v zunanjem dogajanju, kot smo to počeli včasih. Dogodkov, ki so sprožali skrbi in občutke tesnobe, je bilo že pred koronapandemijo veliko, a je pomagalo, če si se zamotil s športom, druženjem, zabavo, izletom, odhodom v bar, gledališče, kino, na festival, na mesto, kjer je veliko ljudi. Anonimnost v množici, ki se ima dobro, je bila vsaj zame velikokrat največja terapija. Poleg tega so te aktivnosti stimulacija, ki večinoma povzročijo, da smo hitreje utrujeni. Zdaj vsega tega večino časa ni, skrbi ostajajo in pridejo na plan ponoči.

Spet drugič je krivo to, da v postelji preživiš skoraj cel dan, v njej delaš, se prehranjuješ, bereš in kar je še tega, pa možgani zvečer enostavno ne preklopijo na to, da moraš tam še spati. Ali pa nekako preklopijo, a je celodnevno svaljkanje po postelji naredilo svoje in spanec ne odsluži svojemu namenu. To je še izrazitejše pri tistih, ki so denimo doma na čakanju, presežek prostega časa pa jim omogoča, da si čez dan privoščijo nekaj kratkih spalnih epizod.

Fenomen ima, jasno, ime; nekateri mu pravijo koronasomnia. Termin insomnia, nespečnost, je bil po poročanju BBC lansko leto googlan večkrat kot kadar koli. Problemov s spanjem torej nimamo samo jaz, partner in prijateljica, ampak – očitno – kar cel svet. Med razloge za porast števila nespečnežev strokovnjaki poleg že omenjene izgube dnevnih rutin in stresa ter negotovosti prištevajo še manj svetlobe – zaradi ostajanja doma naša telesa niso dovolj v stiku s soncem, to pa lahko zmede njihovo dojemanje tega, kdaj moramo biti budni in kdaj je čas za spanje –, pri nekaterih, ki so med koronapandemijo opustili principe zdravega življenja in se vdali različnim ekscesom, pa tudi povečano konzumacijo alkohola in nezdravo prehrano, ki obteži želodec, kar ne prispeva ravno k boljšemu spancu.

Kaj storiti? Nasveti so jasni. Poskusi vzpostaviti rutino tudi doma, prehranjuj se zdravo, ne počivaj čez dan, pojdi na sprehod, ne nosi laptopa v posteljo, izogibaj se kofeinu in alkoholu, ugasni tehnologijo pred spanjem, meditiraj, da se znebiš skrbi. Bo pomagalo? Verjetno ne, lahko pa poskusite. Naslednjih enajst dni je ključnih.