NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: A little party never killed nobody*
Najboljše so tiste zabave, za katere si dejansko vzameš prost večer in čas, da se urediš, tako kot se spodobi.
Odpri galerijo
Kaj je bolj sproščujočega od nagibanja kozarcev in plesa s tistimi, ki jih imamo radi? Foto: Blaž Samec
Ko razmišljam o vseh decembrskih zabavah, ki so se že in se še bodo zgodile, se vedno najprej spomnim na Velikega Gatsbyja (iz njegove novejše filmske različice je tudi pesem iz naslova kolumne, izvaja jo Fergie). Zgodbo gotovo poznate – če že ne iz knjige, pa vsaj iz enega od filmov, posnetih po njej: bogataš sumljivega izvora Jay Gatsby želi osvojiti svojo mladostno ljubezen Daisy Buchanan, zato v svoji razkošni vili na Long Islandu večer za večerom prireja zabave, o katerih seže glas daleč naokoli, v upanju, da se bo na eni izmed njih prikazala tudi Daisy.
Do stika z Daisy Gatsby nazadnje pride na drugačen način, ne s pomočjo zabav, a do takrat v njegovem malem dvorcu divje žura vsa newyorška in okoliška smetana, ki se poleg alkohola kratkočasi z ugibanjem, kdo neki je ta skrivnostni Gatsby, ki skrbi za to, da lahko noč za nočjo preživljajo tako izvrstno.
Nekoč mi je znanec dejal, da je njegova velika želja, da bi šel vsaj enkrat v življenju na noro zabavo, kakršne je prirejal Gatsby. Za to je pri nas sicer bolj malo možnosti, vseeno pa je nabor zabav in z njimi tudi verjetnost, da ujamete kakšno res dobro, največji prav v zadnjem mesecu v letu. Imajo jih službeni kolektivi, institucije, kulturne ustanove; potem so tu še pred- in pobožični ter pred- (in najbrž tudi po-) novoletni žuri, pa decembrski rojstni dnevi, razne prireditve in ne nazadnje spontani kuhančki s prijatelji, ki se pomotoma končajo ob štirih zjutraj v nekem obskurnem klubu.
A z roko v roki s tako pestrimi možnostmi za zabavo po navadi hodi slaba vest – izgovori v slogu »na ta žur pa že ne morem, jutri je služba«, »če grem v petek spet ven, bo maček trajal do nedelje« ali »kdo bo pa pazil otroke« so vam gotovo znani. Včasih slaba vest prevlada, kajti nekaj najslabšega je, če prideš na zabavo in si očitaš, da nisi ostal doma – skoraj tako slabo, kot če si doma, zakopan v knjige, plenice ali delo, očitaš, ker nisi vseeno poslal vsega k vragu in odšel na to presneto zabavo.
Najboljše so tiste zabave, za katere si dejansko vzameš prost večer in čas, da se urediš, tako kot se spodobi, veš pa tudi, da se na njih lahko zadržiš, kolikor dolgo ti je drago, in da prihodnji dan ne bo težav, če se zabava slučajno zaključi nepričakovano (beri: s spiranjem želodca – čeprav upam, da vam bo to prihranjeno) ali pozneje, kot je bilo predvideno.
Ali pa tiste, ki jih organiziraš sam in lahko načrtuješ vsako nepomembno pozornost, od barve krožnikov za goste do izvirnih slaščic, ki jih bodo ti dobili ob aperitivu. Mnogo zabav, ki so se zapisale v zgodovino (tokrat govorim o pravih zabavah, ne fiktivnih, kakršne so Gatsbyjeve), so si gostje zapomnili tudi zaradi nenavadnih detajlov – na črno-belem plesu, ki ga je pisatelj Truman Capote leta 1966 organiziral v newyorškem hotelu Plaza in ki še danes velja za zabavo stoletja, so se morali vsi gostje obleči v črno in belo ter s seboj prinesti maske, ženske pa tudi pahljače, pevec Sting in njegova žena Trudie pa sta za neko zabavo mize menda dekorirala s pravimi baletkami.
Kakor koli, ne glede na morebitno absurdnost dekorja in drugih reči na zabavi je dejstvo, da je lepo praznovati – ne nazadnje so tudi prelomnice, ki so se včasih jemale precej bolj resno, npr. poroka, magisterij ali doktorat, danes predvsem priložnosti za žur. Koga briga, če je magisterij bolonjski in ga zato tisti, ki so delali diplomo po starem sistemu, ne priznavajo zares ali če se bosta danes noro zaljubljena novopečena zakonca čez dve leti ločila, oboje je odličen izgovor za dobro zabavo.
In dobre zabave učinkujejo skorajda terapevtsko – kaj je namreč bolj sproščujočega od nagibanja kozarcev in plesa s tistimi, ki jih imamo radi (če v bližini ni nobenega takšnega, sicer včasih zadostuje že nagibanje kozarcev, a vse v mejah normale)? Pa tega, da za nekaj ur pozabimo na tegobe zunanjega sveta? Zato sprostite urnik vsaj za en konec tedna in si privoščite zabavo brez slabe vesti. Kdaj, če ne v veselem decembru!
*malo zabave ni še nikogar ubilo
Vsaj enkrat v življenju bi šel na noro zabavo, kakršne je prirejal Gatsby.
Do stika z Daisy Gatsby nazadnje pride na drugačen način, ne s pomočjo zabav, a do takrat v njegovem malem dvorcu divje žura vsa newyorška in okoliška smetana, ki se poleg alkohola kratkočasi z ugibanjem, kdo neki je ta skrivnostni Gatsby, ki skrbi za to, da lahko noč za nočjo preživljajo tako izvrstno.
Nekoč mi je znanec dejal, da je njegova velika želja, da bi šel vsaj enkrat v življenju na noro zabavo, kakršne je prirejal Gatsby. Za to je pri nas sicer bolj malo možnosti, vseeno pa je nabor zabav in z njimi tudi verjetnost, da ujamete kakšno res dobro, največji prav v zadnjem mesecu v letu. Imajo jih službeni kolektivi, institucije, kulturne ustanove; potem so tu še pred- in pobožični ter pred- (in najbrž tudi po-) novoletni žuri, pa decembrski rojstni dnevi, razne prireditve in ne nazadnje spontani kuhančki s prijatelji, ki se pomotoma končajo ob štirih zjutraj v nekem obskurnem klubu.
A z roko v roki s tako pestrimi možnostmi za zabavo po navadi hodi slaba vest – izgovori v slogu »na ta žur pa že ne morem, jutri je služba«, »če grem v petek spet ven, bo maček trajal do nedelje« ali »kdo bo pa pazil otroke« so vam gotovo znani. Včasih slaba vest prevlada, kajti nekaj najslabšega je, če prideš na zabavo in si očitaš, da nisi ostal doma – skoraj tako slabo, kot če si doma, zakopan v knjige, plenice ali delo, očitaš, ker nisi vseeno poslal vsega k vragu in odšel na to presneto zabavo.
Najboljše so tiste zabave, za katere si dejansko vzameš prost večer in čas, da se urediš, tako kot se spodobi, veš pa tudi, da se na njih lahko zadržiš, kolikor dolgo ti je drago, in da prihodnji dan ne bo težav, če se zabava slučajno zaključi nepričakovano (beri: s spiranjem želodca – čeprav upam, da vam bo to prihranjeno) ali pozneje, kot je bilo predvideno.
Ali pa tiste, ki jih organiziraš sam in lahko načrtuješ vsako nepomembno pozornost, od barve krožnikov za goste do izvirnih slaščic, ki jih bodo ti dobili ob aperitivu. Mnogo zabav, ki so se zapisale v zgodovino (tokrat govorim o pravih zabavah, ne fiktivnih, kakršne so Gatsbyjeve), so si gostje zapomnili tudi zaradi nenavadnih detajlov – na črno-belem plesu, ki ga je pisatelj Truman Capote leta 1966 organiziral v newyorškem hotelu Plaza in ki še danes velja za zabavo stoletja, so se morali vsi gostje obleči v črno in belo ter s seboj prinesti maske, ženske pa tudi pahljače, pevec Sting in njegova žena Trudie pa sta za neko zabavo mize menda dekorirala s pravimi baletkami.
Najboljše so tiste zabave, za katere si dejansko vzameš prost večer in čas, da se urediš, tako kot se spodobi.
Kakor koli, ne glede na morebitno absurdnost dekorja in drugih reči na zabavi je dejstvo, da je lepo praznovati – ne nazadnje so tudi prelomnice, ki so se včasih jemale precej bolj resno, npr. poroka, magisterij ali doktorat, danes predvsem priložnosti za žur. Koga briga, če je magisterij bolonjski in ga zato tisti, ki so delali diplomo po starem sistemu, ne priznavajo zares ali če se bosta danes noro zaljubljena novopečena zakonca čez dve leti ločila, oboje je odličen izgovor za dobro zabavo.
Kaj je bolj sproščujočega od nagibanja kozarcev in plesa s tistimi, ki jih imamo radi? Foto: Blaž Samec
In dobre zabave učinkujejo skorajda terapevtsko – kaj je namreč bolj sproščujočega od nagibanja kozarcev in plesa s tistimi, ki jih imamo radi (če v bližini ni nobenega takšnega, sicer včasih zadostuje že nagibanje kozarcev, a vse v mejah normale)? Pa tega, da za nekaj ur pozabimo na tegobe zunanjega sveta? Zato sprostite urnik vsaj za en konec tedna in si privoščite zabavo brez slabe vesti. Kdaj, če ne v veselem decembru!
*malo zabave ni še nikogar ubilo
