Kolumna Gašperja Lubeja: Zimsko spanje

Če se socialdemokrati tudi po aferi Prešiček ne bodo zbudili iz zimskega spanja in se znebili komunikacijske katastrofe, ki sliši na ime Dejan Židan, jim kmalu ne bo pomoči. Ne bodo dobili samo po prstih, ampak bo pela šiba. Klečali bodo na koruzi in rotili volivce, da Slovenija brez Socialnih demokratov ne more preživeti.

Ni tako dolgo nazaj, ko so bili v SD na dnu. Leta 2014 so za las prehiteli takratno Združeno levico in spraskali 5,98 odstotka, najslabši rezultat v zgodovini stranke. Takšen izid je bil med drugim posledica zgrešene strategije Dejana Židana, ki Luke Mesca v televizijskih soočenjih ni videl kot glavnega tekmeca, ki mu lahko odnaša glasove. Ker je bil takrat še svež predsednik stranke, si s tem socialdemokrati očitno niso preveč belili glave.

Ko je pred volitvami 2018 Židan napihoval svoje ambicije, tudi mandatarske, so socialdemokrati še naprej živeli v iluziji, da je to realna politična ocena. Ko je po osvojenih desetih odstotkih (spet za las pred Levico) razglašal, da je slovenska socialdemokracija znova oživljena, čeprav je šlo za tretji najslabši rezultat v zgodovini stranke, se spet niso razburjali.
Židanovo branjenje kulturnega ministra Dejana Prešička, za katerega se zdi, da še sam sebi ne verjame, ko govori, da mu metanje ključev ni blizu, je do zdaj največja komunikacijska katastrofa predsednika parlamenta. Mimogrede, to, da si je retorično povprečni Židan za nadaljevanje politične kariere izbral funkcijo, ki zahteva retorično odličnost, pove veliko.

Manj pomembno, a toliko bolj zabavno, je to, da je Židan Prešička dvakrat preimenoval v Prašička. Smešen je bil izbor besed predsednika parlamenta: minister mora dobiti po prstih. Da ne govorim o političnih puhlicah, da Prešiček razume, da je »osnova slovenskega naroda razvoj jezika in razvoj kulture«, češ, ministra s tako poglobljenim razumevanjem duše Slovencev pa res ne bi smeli odstavljati.

Politično diletantsko pa je, kako je Židan prepustil iniciativo predsedniku vlade Marjanu Šarcu, ki je lahko iz Davosa sproščeno spremljal potenje socialdemokratov na domači politični sceni. Kaj je namreč sporočil predsednik SD? Minister je kriv, ker so mu s službenim vozilom prevažali saksofon. A to je le napaka, zaradi katere ni potrebe po odstopu. Vse drugo je grda kampanja proti učinkovitemu ministru, ki je hotel narediti red na ministrstvu. A Židan kljub temu pravi: predsednik vlade lahko zakolje Prešička, če tako oceni, zaradi tega ne bomo delali galame. Ne spomnim se, da bi kakšna stranka tako poceni prodala svojega ministra ob oceni, da je storil zgolj napako.

Vse to se dogaja v času, ko so pred vrati volitve v Evropski parlament. Očitno se v SD tega ne zavedajo. Prav vse, kaj se na politični sceni dogaja, bo vplivalo na rezultat majskih volitev. Tu ni prostora za cincanje. Ali ministra braniš do konca ali pa od njega zahtevaš odstop. Šarcu je zgodba prišla kot naročena. Javnomnenjsko se dviguje, nedvomno pobira glasove tudi iz socialdemokratskega bazena. Potem ko je discipliniral Levico in Stranko Alenke Bratušek, lahko mimogrede pohrusta še SD. Ostala sta samo še SMC, ki je javnomnenjsko vse bolj brezzobi tiger, in Desus s Karlom Erjavcem, ki je priden kot še v nobeni koaliciji do zdaj.

Verjetno si lahko socialdemokrati privoščijo še nekaj zimskega spanja. Evropske volitve ne glede na izid za stranko z dolgo tradicijo ne morejo biti usodne. Po drugi strani pa znajo biti politične kepe, ko se začnejo valiti, usodne na dolgi rok.
Mogočna LDS se je prvič resno zamajala leta 2004, čeprav je dobila skoraj 23 odstotkov. LDS-ovci so mirno nadaljevali zimsko spanje. Na naslednjih volitvah, ko je SD bleščeče zmagala s skoraj 30 odstotki, je bila LDS samo še sedma stranka po moči z nekaj več kot petimi odstotki. Leta 2011 ni zbrala niti dveh odstotkov, potem pa je izginila s političnega prizorišča.