NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Pastir in jagenjček
Ali ni samoumevno, da je ministru mar za resor, ki ga vodi, in da si želi pozitivnih sprememb?
Odpri galerijo
Jureta Lebna je odnesla maketa drugega tira. FOTO: Roman Šipić
Sam se je razglasil za vrhovnega strojevodjo drugega tira. Tudi kot okoljski minister je pridigal o pomembnosti sprejemanja odgovornosti, liderstva. Spominjal je na odločnost, ki jo poznamo pri slovenskih lokalnih šerifih, zaznamovanih s sumi korupcije brez sodnega epiloga.
Jure Leben je spominjal na predsednika že nekoliko pozabljene stranke s prisrčnim imenom Pozitivna Slovenija, katere član je bil tudi Marjan Šarec. Tudi Zorana Jankovića je Marjan Šarec nekoč cenil, potem pa stopil na stran nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek. Ta je zdaj očitno odigrala določeno vlogo pri rušenju »najboljšega okoljskega ministra v zadnjih 15 letih«. Tako vsaj ocenjuje Šarec, ki je nazadnje obupal tudi nad Bratuškovo in pred petimi leti ustanovil stranko, ki jo je poimenoval po sebi. Tako kot Bratuškova in Lebnov šef Miro Cerar.
Poglejmo ključni del argumentacije predsednika vlade, ki se je s težkim srcem poslovil od Lebna: »Nisem ga gledal kot člana stranke SMC, ampak kot ministra, ki dela dobro, ki dobro opravlja svoje delo. Upam si trditi, da 15 let nismo imeli takega ministra na resorju okolja in prostora. On je prvi po dolgem času, ki je začel zadeve premikati, prvi, ki je šel na teren, prvi, ki mi je tudi redno poročal o vseh aktivnostih, če je bila to sobota, nedelja ali kateri koli drug dan. Skratka, resnično mu je mar za resor, ki ga vodi, in si želi pozitivnih sprememb.«
Ali ni samoumevno, da minister hodi na teren? Ali ni samoumevno, da minister zadeve premika? Ali ni samoumevno, da minister predsedniku vlade redno poroča? Ali ni samoumevno, da mu poroča tudi ob sobotah in nedeljah? Ali ni samoumevno, da je ministru mar za resor, ki ga vodi, in da si želi pozitivnih sprememb?
Je prav, da Šarec Lebna primerja z najslabšimi, med katerimi sta bila v preteklih 15 letih katastrofalna okoljska ministra Irena Majcen in Roko Žarnić? Ali je bolj prav, da bi bil kriterij za izbiro ministra primerjava z najboljšimi okoljskimi ministri v tujini, ki so premikali gore?
Vladni pastir je navdušen nad »veličino dejanja« nedolžnega jagenjčka, ki da se je z odstopom žrtvoval, čeprav je jasno, da bi moral minister nepreklicno odstopiti, ne pa se prikazovati kot žrtev. Iz objavljenih elektronskih sporočil je namreč jasno razvidno, da je agencija Futura narekovala pravila, po katerih je bila pozneje izbrana na razpisu za projekt makete drugega tira, katerega vrhovni strojevodja je bil Jure Leben.
Predsednik vlade pa nas kljub temu prepričuje, da je treba sklepati takole:
1. Jure Leben je vrhovni strojevodja drugega tira.
2. Predstavnica Future predlaga natančen načrt razpisa za maketo drugega tira in ga pošlje predstavnici za odnose z javnostmi infrastrukturnega ministrstva, ki je podrejena vrhovnemu strojevodji.
3. Ministrstvo izvede razpis in glej ga, zlomka, posel dobi Futura, ki je predlagala, kako naj se razpis izvede.
4. Ker ni pisnega dokaza, da je vrhovni strojevodja drugega tira sugeriral, koga izbrati na razpisu, je Jure Leben čist.
Skratka, če parafraziram znano misel, nas hoče Šarec prepričati: če je nekaj videti kot korupcija, če iz zapisanega sledi, da gre za korupcijo, vpleteni v korupcijo pa zatrjuje, da nikakor ne gre za korupcijo, potem verjetno ne gre za korupcijo.
Skrbi me logika predsednika vlade, da je najpomembnejša učinkovitost ministra, medtem ko gre pri maketi drugega tira »predvsem za stvar SMC iz prejšnjega mandata«.
Poleg tega: če je Leben tako fenomenalen minister, zakaj je potem Šarec sprejel njegov odstop? Premier in minister bi morala biti odporna proti zunanjim pritiskom. Kako to, da sta pod njimi popustila? In pa: če predsednik vlade tako zelo ceni medije, kot je večkrat javno razglašal, zakaj je zbežal pred vprašanji o tako pomembni temi, kot je padec ministra?
Jureta Lebna je odnesla maketa drugega tira. FOTO: Roman Šipić
Jure Leben je spominjal na predsednika že nekoliko pozabljene stranke s prisrčnim imenom Pozitivna Slovenija, katere član je bil tudi Marjan Šarec. Tudi Zorana Jankovića je Marjan Šarec nekoč cenil, potem pa stopil na stran nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek. Ta je zdaj očitno odigrala določeno vlogo pri rušenju »najboljšega okoljskega ministra v zadnjih 15 letih«. Tako vsaj ocenjuje Šarec, ki je nazadnje obupal tudi nad Bratuškovo in pred petimi leti ustanovil stranko, ki jo je poimenoval po sebi. Tako kot Bratuškova in Lebnov šef Miro Cerar.
Prišel je iz stranke Mira Cerarja. FOTO: Jože Suhadolnik
Poglejmo ključni del argumentacije predsednika vlade, ki se je s težkim srcem poslovil od Lebna: »Nisem ga gledal kot člana stranke SMC, ampak kot ministra, ki dela dobro, ki dobro opravlja svoje delo. Upam si trditi, da 15 let nismo imeli takega ministra na resorju okolja in prostora. On je prvi po dolgem času, ki je začel zadeve premikati, prvi, ki je šel na teren, prvi, ki mi je tudi redno poročal o vseh aktivnostih, če je bila to sobota, nedelja ali kateri koli drug dan. Skratka, resnično mu je mar za resor, ki ga vodi, in si želi pozitivnih sprememb.«
Ali ni samoumevno, da minister hodi na teren? Ali ni samoumevno, da minister zadeve premika? Ali ni samoumevno, da minister predsedniku vlade redno poroča? Ali ni samoumevno, da mu poroča tudi ob sobotah in nedeljah? Ali ni samoumevno, da je ministru mar za resor, ki ga vodi, in da si želi pozitivnih sprememb?
Je prav, da Šarec Lebna primerja z najslabšimi, med katerimi sta bila v preteklih 15 letih katastrofalna okoljska ministra Irena Majcen in Roko Žarnić? Ali je bolj prav, da bi bil kriterij za izbiro ministra primerjava z najboljšimi okoljskimi ministri v tujini, ki so premikali gore?
Vladni pastir je navdušen nad »veličino dejanja« nedolžnega jagenjčka, ki da se je z odstopom žrtvoval, čeprav je jasno, da bi moral minister nepreklicno odstopiti, ne pa se prikazovati kot žrtev. Iz objavljenih elektronskih sporočil je namreč jasno razvidno, da je agencija Futura narekovala pravila, po katerih je bila pozneje izbrana na razpisu za projekt makete drugega tira, katerega vrhovni strojevodja je bil Jure Leben.
Ali ni samoumevno, da je ministru mar za resor, ki ga vodi, in da si želi pozitivnih sprememb?
Predsednik vlade pa nas kljub temu prepričuje, da je treba sklepati takole:
1. Jure Leben je vrhovni strojevodja drugega tira.
2. Predstavnica Future predlaga natančen načrt razpisa za maketo drugega tira in ga pošlje predstavnici za odnose z javnostmi infrastrukturnega ministrstva, ki je podrejena vrhovnemu strojevodji.
3. Ministrstvo izvede razpis in glej ga, zlomka, posel dobi Futura, ki je predlagala, kako naj se razpis izvede.
4. Ker ni pisnega dokaza, da je vrhovni strojevodja drugega tira sugeriral, koga izbrati na razpisu, je Jure Leben čist.
Skratka, če parafraziram znano misel, nas hoče Šarec prepričati: če je nekaj videti kot korupcija, če iz zapisanega sledi, da gre za korupcijo, vpleteni v korupcijo pa zatrjuje, da nikakor ne gre za korupcijo, potem verjetno ne gre za korupcijo.
Skrbi me logika predsednika vlade, da je najpomembnejša učinkovitost ministra, medtem ko gre pri maketi drugega tira »predvsem za stvar SMC iz prejšnjega mandata«.
Poleg tega: če je Leben tako fenomenalen minister, zakaj je potem Šarec sprejel njegov odstop? Premier in minister bi morala biti odporna proti zunanjim pritiskom. Kako to, da sta pod njimi popustila? In pa: če predsednik vlade tako zelo ceni medije, kot je večkrat javno razglašal, zakaj je zbežal pred vprašanji o tako pomembni temi, kot je padec ministra?
