NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Logarjev Zoki in Fištra s Kanglo
Odločajo tisti, ki gredo na volitve, župan pa po funkciji predstavlja vse Ljubljančane.
Odpri galerijo
Zoki je leta 2014 dobil samo 20 odstotkov. »Lubej, ne zavajaj, ne,« bi verjetno komentiral zimzeleni ljubljanski župan, ki je brez resne konkurence že 12 let.
A številke so neizprosne, če jih pogledaš z nekoliko drugačne perspektive: pred štirimi leti je Zoran Janković res spet zmagal v prvem krogu županskih volitev s 57,53 odstotka glasov, a udeležba je bila porazno nizka, nekaj manj kot 36-odstotna. Njegovih 46.173 glasov tako pomeni, da strogo gledano predstavlja le 20,2 odstotka Ljubljančanov.
Le strogo gledano, seveda. Nova Jankovićeva zmaga je bila prepričljiva. Odločajo tisti, ki gredo na volitve, župan pa po funkciji predstavlja vse Ljubljančane. Tudi tiste, ki ga niso volili.
Gotovo je bila udeležba nizka še iz dveh razlogov: nekateri njegovi manj goreči podporniki so bili prepričani, da bo Zoki spet zmagal, in niso šli na volitve. Tudi njegovi manj goreči nasprotniki so ob pomanjkanju resne alternative ostali doma. Preostali so oddali glasovnice, ki so se razpršile med neodvisnega kandidata Damjana Damjanoviča s podporo SDS, NSi in SLS (23 odstotkov) in kar deset drugih kandidatov.
A Jankovića bi nižanje podpore moralo skrbeti, čeprav samozavestno pravi, da bo zmagal v prvem krogu in da se nikogar ne boji. Še leta 2010 je namreč v prvem krogu pometel s konkurenco s skoraj 65 odstotki, 64.178 glasov pa je predstavljalo skoraj 29 odstotkov vseh volivcev v Ljubljani.
Janković, ki je Ljubljano po katastrofalnih mandatih Danice Simšič in Vike Potočnik iz provincialne prestolnice spremenil v mesto, na katero so Ljubljančani lahko ponosni, je nato dvakrat pogorel na nacionalnem političnem prizorišču.
Najprej leta 2011 ni znal sestaviti vlade v sicer res zapleteni povolilni politični kombinatoriki. Na letošnjih volitvah se je širokoustil, da bo postavil levi blok, ki pa se mu ni hotel pridružiti nihče razen Karla Erjavca, ki si je v tej kombinaciji polomil zobe kot še nikoli do zdaj.
Za Jankovića, ki uspešno bije sodne bitke, bi moralo biti najbolj skrb vzbujajoče, da njegov Karl kljub Zokijevemu nasmehu na skupnih plakatih tudi v dveh ljubljanskih volilnih enotah ni odstopal od povprečja.
To, da se nikogar ne boji, morda vendarle pomeni, da se Janković boji svojega inkvizitorja iz državnega zbora, ki je preiskoval kriminal v bančnem sistemu.
Desnosredinski volivci letos ne morejo reči, da v Anžetu Logarju nimajo alternative do zdaj večnemu Zokiju. Še posebno ob dejstvu, da se je ob kandidaturi Janševega poslanca poenotil desni trojček, SDS, NSi, SLS, ki se mu je pridružil še na nacionalnih volitvah propadli Bojan Požar.
Ker bosta nastopila dva županska kandidata manj kot pred štirimi leti, bi se lahko zgodila zgostitev glasov, ki bi utegnila bolj koristiti Logarju kot Jankoviću. Vsekakor pa bo vse veliko jasneje po 18. novembru: če bo Janković znova zmagal v prvem krogu, bo to znak, da Logar nima takšnega potenciala, tudi na nacionalni ravni, kot menijo nekateri.
Če se bo tekma odvila v drugem krogu, pa ima lahko Janković resen problem. Lahko se mu zgodi zgodba LDS iz leta 2004: kljub odlični gospodarski kondiciji države je tudi del (levo)sredinskih volivcev dejal Dost' mamo! in Janša se je zavihtel na vrh vlade.
Zabavne bodo tudi volitve v Mariboru. Andreju Fištravcu vstajniški župan rečejo bolj tisti, ki hočejo biti ironični, in ne tisti, ki mislijo, da Fištra spoštuje vstajniško dediščino. Še bolj ironično je to, da je Franc Kangler, ki so ga vstajniki pred šestimi leti vrgli z županskega stolčka, glavni kandidat za zmago nad »vstajniškim županom«. Že skoraj tragikomično pa je dejstvo, da bo kandidiral tudi vodja štajerskih vardistov Andrej Šiško, čeprav se je pred nekaj tedni zaklinjal, da Štajerska varda ni predvolilni projekt in da nikakor ne misli kandidirati na lokalnih volitvah.
A tudi Mariborčani imajo izbiro: med 18 kandidati lahko izberejo tretjo pot in iz drugega kroga izločijo Fištro&Kanglo ter poskusijo še tretjič. Ta scenarij ni zelo verjeten, a volivci znajo včasih tudi presenetiti.
Edino, kar si upam napovedati zdaj, je, da 18. novembra po 19. uri na vseh obrazih ne bomo gledali širokega nasmeha.
A številke so neizprosne, če jih pogledaš z nekoliko drugačne perspektive: pred štirimi leti je Zoran Janković res spet zmagal v prvem krogu županskih volitev s 57,53 odstotka glasov, a udeležba je bila porazno nizka, nekaj manj kot 36-odstotna. Njegovih 46.173 glasov tako pomeni, da strogo gledano predstavlja le 20,2 odstotka Ljubljančanov.
Odločajo tisti, ki gredo na volitve, župan pa po funkciji predstavlja vse Ljubljančane.
Le strogo gledano, seveda. Nova Jankovićeva zmaga je bila prepričljiva. Odločajo tisti, ki gredo na volitve, župan pa po funkciji predstavlja vse Ljubljančane. Tudi tiste, ki ga niso volili.
Gotovo je bila udeležba nizka še iz dveh razlogov: nekateri njegovi manj goreči podporniki so bili prepričani, da bo Zoki spet zmagal, in niso šli na volitve. Tudi njegovi manj goreči nasprotniki so ob pomanjkanju resne alternative ostali doma. Preostali so oddali glasovnice, ki so se razpršile med neodvisnega kandidata Damjana Damjanoviča s podporo SDS, NSi in SLS (23 odstotkov) in kar deset drugih kandidatov.
A Jankovića bi nižanje podpore moralo skrbeti, čeprav samozavestno pravi, da bo zmagal v prvem krogu in da se nikogar ne boji. Še leta 2010 je namreč v prvem krogu pometel s konkurenco s skoraj 65 odstotki, 64.178 glasov pa je predstavljalo skoraj 29 odstotkov vseh volivcev v Ljubljani.
Janković, ki je Ljubljano po katastrofalnih mandatih Danice Simšič in Vike Potočnik iz provincialne prestolnice spremenil v mesto, na katero so Ljubljančani lahko ponosni, je nato dvakrat pogorel na nacionalnem političnem prizorišču.
Najprej leta 2011 ni znal sestaviti vlade v sicer res zapleteni povolilni politični kombinatoriki. Na letošnjih volitvah se je širokoustil, da bo postavil levi blok, ki pa se mu ni hotel pridružiti nihče razen Karla Erjavca, ki si je v tej kombinaciji polomil zobe kot še nikoli do zdaj.
Za Jankovića, ki uspešno bije sodne bitke, bi moralo biti najbolj skrb vzbujajoče, da njegov Karl kljub Zokijevemu nasmehu na skupnih plakatih tudi v dveh ljubljanskih volilnih enotah ni odstopal od povprečja.
To, da se nikogar ne boji, morda vendarle pomeni, da se Janković boji svojega inkvizitorja iz državnega zbora, ki je preiskoval kriminal v bančnem sistemu.
Desnosredinski volivci letos ne morejo reči, da v Anžetu Logarju nimajo alternative do zdaj večnemu Zokiju. Še posebno ob dejstvu, da se je ob kandidaturi Janševega poslanca poenotil desni trojček, SDS, NSi, SLS, ki se mu je pridružil še na nacionalnih volitvah propadli Bojan Požar.
Ker bosta nastopila dva županska kandidata manj kot pred štirimi leti, bi se lahko zgodila zgostitev glasov, ki bi utegnila bolj koristiti Logarju kot Jankoviću. Vsekakor pa bo vse veliko jasneje po 18. novembru: če bo Janković znova zmagal v prvem krogu, bo to znak, da Logar nima takšnega potenciala, tudi na nacionalni ravni, kot menijo nekateri.
Če se bo tekma odvila v drugem krogu, pa ima lahko Janković resen problem. Lahko se mu zgodi zgodba LDS iz leta 2004: kljub odlični gospodarski kondiciji države je tudi del (levo)sredinskih volivcev dejal Dost' mamo! in Janša se je zavihtel na vrh vlade.
Zabavne bodo tudi volitve v Mariboru. Andreju Fištravcu vstajniški župan rečejo bolj tisti, ki hočejo biti ironični, in ne tisti, ki mislijo, da Fištra spoštuje vstajniško dediščino. Še bolj ironično je to, da je Franc Kangler, ki so ga vstajniki pred šestimi leti vrgli z županskega stolčka, glavni kandidat za zmago nad »vstajniškim županom«. Že skoraj tragikomično pa je dejstvo, da bo kandidiral tudi vodja štajerskih vardistov Andrej Šiško, čeprav se je pred nekaj tedni zaklinjal, da Štajerska varda ni predvolilni projekt in da nikakor ne misli kandidirati na lokalnih volitvah.
A tudi Mariborčani imajo izbiro: med 18 kandidati lahko izberejo tretjo pot in iz drugega kroga izločijo Fištro&Kanglo ter poskusijo še tretjič. Ta scenarij ni zelo verjeten, a volivci znajo včasih tudi presenetiti.
Edino, kar si upam napovedati zdaj, je, da 18. novembra po 19. uri na vseh obrazih ne bomo gledali širokega nasmeha.