NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Dva tisoč osemnajst
Zdaj Šarca razumejo vsi, tudi Levica, ki je pogajanja o vstopu v vlado končala v opoziciji s koalicijskim statusom.
Odpri galerijo
Predsednika vlade nihče več ne podcenjuje. FOTO: Blaž Samec
Sprehodil sem se po 51 letošnjih kolumnah in za 52. narisal sliko 2018. leta.
»Praviloma previdni slovenski volivci so tudi zaradi stabilnih ekonomskih razmer kupili lepo pološčenega vodjo opozicije, ki je načrtno gradil podobo bolj umirjenega voditelja.« Ne, to ni opis zmage Janeza Janše na letošnjih volitvah. To je opis njegove zmage leta 2004. Letošnje volitve so morda dokončno dokazale, da lahko JJ zmaga le tako, da na koncu doživi poraz. In perverzno uživa v opoziciji, kjer kuri potencial desne sredine, brezjajčno nesposobne izviti se iz njegovega objema.
Desne sredine Mateja Tonina, čigar skrajni domet so očitno fantazijske floskule: »Danes začenjamo operacijo '46 plus'. Gre za program, gre za ljudi in gre tudi za naše bodoče partnerje, s katerimi nam bo uspelo po naslednjih volitvah v parlamentu oblikovati koalicijo vsaj 46 poslancev, da končno začnemo graditi normalno Slovenijo.« Besed iz novembra 2016 Tonin po letošnjem prevzemu stranke od Ljudmile Novak ni več ponavljal. Je pa pompozno napovedal, da bo imela NSi po volitvah 10 poslancev, sicer bo odstopil. Prilezel je do sedem poslancev in seveda ostal predsednik. Se še kdo spomni, da je bil nekaj tednov tudi predsednik parlamenta?
»Bil je introvertiran, molčeč puščavnik, a vendarle z odličnim smislom za humor. S skrivnostnim Mona Liza nasmehom izza brčic, ki so znale na neki čuden način šarmirati. Prava kombinacija, ki je Slovence na neki čuden način privlačila.« Portret ob deseti obletnici smrti Janeza Drnovška, ki ga večina politikov potiho občuduje, še najbolj glasno morda Marjan Šarec. Ki je priden učenec, a je šele v osnovni šoli.
»Verjetno je težava v tem, da ni mogel iz svoje profesorske kože, nevajene bliskovitih odločitev, političnih tveganj in uveljavljanja surove politične moči.« Učenec, ki ni znal unovčiti naukov liberalnodemokratskega guruja. Rešil se je z odstopom, ki mu je prinesel obstanek na politični sceni. Če se ne bo poglobljeno lotil študija, bo Miro Cerar na naslednjih volitvah izginil s prizorišča ali pa životaril na robu parlamenta.
»Do volilnega dne bo klofut med Karlom in Mirom še veliko. Verjetneje je, da bo na volilni dan Karl tisti, ki se bo po izmenjanih klofutah zadnji in najslajše smejal.« Morda moja najbolj zgrešena analiza. Karlu Erjavcu je šov vzela Alenka Bratušek. Strmoglavil je z desetih na pet mandatov. Vendarle ga še ne bi popolnoma odpisal.
Tudi zato, ker je Alenka po volitvah obula čevlje s previsoko peto. Izsiljevala je. Ni dobro preštudirala igre diplomiranega dramskega igralca. Šarec jo je bliskovito umiril z grožnjo metanja iz koalicije in z metanjem ministra iz vlade, ki si zasluži le razposajeno ironijo:
»Sram naj bo vse, ki niste sočustvovali s padlim ministrom Markom Bandellijem! Petnajstkrat se je opravičil za stavek, ki mu je ušel v ihti pisanja, kot včasih majhnim otrokom uide, preden pritečejo do školjke. Pa kaj potem, ali je to res tako grozno? Takega tretmaja si Bandellijev poba res ni zaslužil!«
Šarca so podcenjevali vsi. Nič jim ni bilo jasno, ko jih je šokiral že na prvi seji vlade z imenovanjem Črnčeca v svoj kabinet: »Marjan Machiavelli se je z imenovanjem Črnčeca odrekel levosredinski liberalni politiki, če jo je sploh kdaj vzel zares. Pred volitvami je svojo stranko označeval za levosredinsko, po volitvah je govoril o sredinski vladi. Če bo kdaj v prihodnosti izrazil naklonjenost liberalni sredini s konzervativnim začimbami, se ne čudite.«
Zdaj Šarca razumejo vsi, tudi Levica, ki je pogajanja o vstopu v vlado končala v opoziciji s koalicijskim statusom. Odigrala je z odliko. »Luka je odigral partijo pokra. Tvegal je zavrnitev petih pokerašev. Lahko bi izgubil veliko, a je ostal v igri. Marjan je sprva blefiral, da ga Lukova manjšinska igra ne zanima, nato pa se je razigral tudi sam. Lahko bi izgubil vse, a je ostal v igri.«
Po imenovanju vlade je Mesec izgubil kompas. Ni razumel, da si bo Šarec upal groziti, da ga ne potrebuje več. Zdaj v Levici razumejo, da morajo požirati Šarčevo občasno zavijanje (skrajno) desno, če hočejo politično profitirati z uspehom projektov, s katerimi se lahko tolčejo po prsih. Dvig minimalne plače je najbolj očiten primer.
Ne morem, da ne bi končal z ironijo simpatičnih trebuščkov, ki jih je vkup zbral Andrej Šiško: »Točno dni sedem je, ko nagovoril je junake zbrane, vardiste prave vseh vrst in stanov. Trebušček tu, sekirca tam, pištolca levo, kalašnikovka desno. Napravljeni enotno, s kapucami črnimi čedno skrojenimi, blesteli na zgodovinskem travniku so, nepokošenem biseru, pri naselju Janhova imenovanem.«
Srečno dvataužentdevetnajst!
»Praviloma previdni slovenski volivci so tudi zaradi stabilnih ekonomskih razmer kupili lepo pološčenega vodjo opozicije, ki je načrtno gradil podobo bolj umirjenega voditelja.« Ne, to ni opis zmage Janeza Janše na letošnjih volitvah. To je opis njegove zmage leta 2004. Letošnje volitve so morda dokončno dokazale, da lahko JJ zmaga le tako, da na koncu doživi poraz. In perverzno uživa v opoziciji, kjer kuri potencial desne sredine, brezjajčno nesposobne izviti se iz njegovega objema.
Desne sredine Mateja Tonina, čigar skrajni domet so očitno fantazijske floskule: »Danes začenjamo operacijo '46 plus'. Gre za program, gre za ljudi in gre tudi za naše bodoče partnerje, s katerimi nam bo uspelo po naslednjih volitvah v parlamentu oblikovati koalicijo vsaj 46 poslancev, da končno začnemo graditi normalno Slovenijo.« Besed iz novembra 2016 Tonin po letošnjem prevzemu stranke od Ljudmile Novak ni več ponavljal. Je pa pompozno napovedal, da bo imela NSi po volitvah 10 poslancev, sicer bo odstopil. Prilezel je do sedem poslancev in seveda ostal predsednik. Se še kdo spomni, da je bil nekaj tednov tudi predsednik parlamenta?
»Bil je introvertiran, molčeč puščavnik, a vendarle z odličnim smislom za humor. S skrivnostnim Mona Liza nasmehom izza brčic, ki so znale na neki čuden način šarmirati. Prava kombinacija, ki je Slovence na neki čuden način privlačila.« Portret ob deseti obletnici smrti Janeza Drnovška, ki ga večina politikov potiho občuduje, še najbolj glasno morda Marjan Šarec. Ki je priden učenec, a je šele v osnovni šoli.
»Verjetno je težava v tem, da ni mogel iz svoje profesorske kože, nevajene bliskovitih odločitev, političnih tveganj in uveljavljanja surove politične moči.« Učenec, ki ni znal unovčiti naukov liberalnodemokratskega guruja. Rešil se je z odstopom, ki mu je prinesel obstanek na politični sceni. Če se ne bo poglobljeno lotil študija, bo Miro Cerar na naslednjih volitvah izginil s prizorišča ali pa životaril na robu parlamenta.
»Do volilnega dne bo klofut med Karlom in Mirom še veliko. Verjetneje je, da bo na volilni dan Karl tisti, ki se bo po izmenjanih klofutah zadnji in najslajše smejal.« Morda moja najbolj zgrešena analiza. Karlu Erjavcu je šov vzela Alenka Bratušek. Strmoglavil je z desetih na pet mandatov. Vendarle ga še ne bi popolnoma odpisal.
Tudi zato, ker je Alenka po volitvah obula čevlje s previsoko peto. Izsiljevala je. Ni dobro preštudirala igre diplomiranega dramskega igralca. Šarec jo je bliskovito umiril z grožnjo metanja iz koalicije in z metanjem ministra iz vlade, ki si zasluži le razposajeno ironijo:
»Sram naj bo vse, ki niste sočustvovali s padlim ministrom Markom Bandellijem! Petnajstkrat se je opravičil za stavek, ki mu je ušel v ihti pisanja, kot včasih majhnim otrokom uide, preden pritečejo do školjke. Pa kaj potem, ali je to res tako grozno? Takega tretmaja si Bandellijev poba res ni zaslužil!«
Šarca so podcenjevali vsi. Nič jim ni bilo jasno, ko jih je šokiral že na prvi seji vlade z imenovanjem Črnčeca v svoj kabinet: »Marjan Machiavelli se je z imenovanjem Črnčeca odrekel levosredinski liberalni politiki, če jo je sploh kdaj vzel zares. Pred volitvami je svojo stranko označeval za levosredinsko, po volitvah je govoril o sredinski vladi. Če bo kdaj v prihodnosti izrazil naklonjenost liberalni sredini s konzervativnim začimbami, se ne čudite.«
Zdaj Šarca razumejo vsi, tudi Levica, ki je pogajanja o vstopu v vlado končala v opoziciji s koalicijskim statusom. Odigrala je z odliko. »Luka je odigral partijo pokra. Tvegal je zavrnitev petih pokerašev. Lahko bi izgubil veliko, a je ostal v igri. Marjan je sprva blefiral, da ga Lukova manjšinska igra ne zanima, nato pa se je razigral tudi sam. Lahko bi izgubil vse, a je ostal v igri.«
Po imenovanju vlade je Mesec izgubil kompas. Ni razumel, da si bo Šarec upal groziti, da ga ne potrebuje več. Zdaj v Levici razumejo, da morajo požirati Šarčevo občasno zavijanje (skrajno) desno, če hočejo politično profitirati z uspehom projektov, s katerimi se lahko tolčejo po prsih. Dvig minimalne plače je najbolj očiten primer.
Ne morem, da ne bi končal z ironijo simpatičnih trebuščkov, ki jih je vkup zbral Andrej Šiško: »Točno dni sedem je, ko nagovoril je junake zbrane, vardiste prave vseh vrst in stanov. Trebušček tu, sekirca tam, pištolca levo, kalašnikovka desno. Napravljeni enotno, s kapucami črnimi čedno skrojenimi, blesteli na zgodovinskem travniku so, nepokošenem biseru, pri naselju Janhova imenovanem.«
Srečno dvataužentdevetnajst!
