KOLUMNA
Kolumna Dušana Malovrha: Podanikov plan na gospodov dan
Počasi se privajam na dejstvo, da so trgovine ob nedeljah zaprte, nikoli pa ne bom razumel tega, da na gospodov dan počivajo tudi turistični delavci.
Odpri galerijo
V nedeljo turistov od blizu in daleč na Ptuju ni bilo malo in prepričan sem, da bi si podzemlje pod gradom želel ogledati še kdo. Foto: Dušan Malovrh
Ker v nedeljo ni bilo več slovenskih nastopov na olimpijskih igrah v Tokiu, je starejšemu sinu končno uspelo s svojim predlogom za nedeljski izlet – najstarejše slovensko mesto. Kljub temu da je daleč pustni čas – toda daleč je glede na neprecepljenost Slovencev tudi konec pandemije –, smo se opremljeni z maskami in drugimi koronskimi pripomočki pripeljali čez dravski most in nato navkreber do hišne številke Na gradu 1. Na Ptujskem gradu so do leta 1945 živeli graščaki, zdaj pa je graščina na ogled tudi nam, plebejcem, raji. Da ne rečem tlačanom.
V grajski kavarnici se ponašajo s ptujsko gibanico. Žal ne vem, kako izgleda in kakšnega okusa je, domnevam pa, da gre za fantastičen kulinarični presežek, kajti že slabo uro po odprtju so bile razgrabljene. No, potem ko se nismo mogli okrepčati s ptujsko specialiteto, smo si ogledali razstave. Lepo in poučno je bilo, videli smo eno večjih zbirk orožja pri nas, v najbogatejši zbirki glasbil na Slovenskem pa tudi svetovno redkost iz 2. ali 3. stoletja – dvojno piščal, ki so ji stari Rimljani rekli tibia. Po ogledu gradu smo se hoteli umakniti s pripeke in se ohladiti med ogledom rovov pod gradom. Bil je račun brez krčmarja. Ob nedeljah namreč to ptujsko doživetje »ne dela«. Počasi se privajam na dejstvo, da so ob nedeljah zaprte trgovine, nikoli pa ne bom razumel tega, da na gospodov dan počivajo turistični delavci. Se pravi, tedaj, ko si velika večina delovnih ljudi lahko vzame čas za celodnevni izlet. V nedeljo turistov od blizu in daleč na Ptuju ni bilo malo in prepričan sem, da bi si podzemlje pod gradom želel ogledati še kdo. Ampak ključarke ne po predhodni najavi z elektronsko pošto ne po telefonu nismo mogli prepričati, da bi nam prišla odpret duri v podzemni svet, ki ga oglašujejo. Menda zato, ker je pod zemljo garala celo soboto. Nismo se mogli spustiti v podzemlje, smo se pa spustili v staro mestno jedro.
Spodaj je bila situacija podobna – malo mešana. Gostinski lokali odprti, trgovinice s spominki zaprte, cerkev svetega Jurija na Slovenskem trgu zaprta, cerkev svetega Petra in Pavla z Minoritskim samostanom odprta.
Ker je bila v gostilni terasa nabasana do zadnjega omizja, so nas spustili noter – saj imate PCT, a ne, nam je zaupal vodja strežbe – in nas tudi lepo postregli. Ko smo malo pozneje na trgu popili še kavico, pa nas stroga kelnerca brez vseh covidnih dokazil ne bi spustila niti v primeru, če bi se iz grozečega neba po nas usula toča (ki je v tistem klestila na Celjskem, so zvečer poročali v teve dnevniku). Ptuju je ujma tistega dne k sreči prizanesla, le ploha je namočila kakšnega neprevidneža.
Avtomobilček, ki je gratis vozičkal goste z gradu v staro mestno jedro in nazaj, je namreč ob prvih deževnih kapljah obiskovalce najstarejšega mesta pustil na cedilu.
V grajski kavarnici se ponašajo s ptujsko gibanico. Žal ne vem, kako izgleda in kakšnega okusa je, domnevam pa, da gre za fantastičen kulinarični presežek, kajti že slabo uro po odprtju so bile razgrabljene. No, potem ko se nismo mogli okrepčati s ptujsko specialiteto, smo si ogledali razstave. Lepo in poučno je bilo, videli smo eno večjih zbirk orožja pri nas, v najbogatejši zbirki glasbil na Slovenskem pa tudi svetovno redkost iz 2. ali 3. stoletja – dvojno piščal, ki so ji stari Rimljani rekli tibia. Po ogledu gradu smo se hoteli umakniti s pripeke in se ohladiti med ogledom rovov pod gradom. Bil je račun brez krčmarja. Ob nedeljah namreč to ptujsko doživetje »ne dela«. Počasi se privajam na dejstvo, da so ob nedeljah zaprte trgovine, nikoli pa ne bom razumel tega, da na gospodov dan počivajo turistični delavci. Se pravi, tedaj, ko si velika večina delovnih ljudi lahko vzame čas za celodnevni izlet. V nedeljo turistov od blizu in daleč na Ptuju ni bilo malo in prepričan sem, da bi si podzemlje pod gradom želel ogledati še kdo. Ampak ključarke ne po predhodni najavi z elektronsko pošto ne po telefonu nismo mogli prepričati, da bi nam prišla odpret duri v podzemni svet, ki ga oglašujejo. Menda zato, ker je pod zemljo garala celo soboto. Nismo se mogli spustiti v podzemlje, smo se pa spustili v staro mestno jedro.
Spodaj je bila situacija podobna – malo mešana. Gostinski lokali odprti, trgovinice s spominki zaprte, cerkev svetega Jurija na Slovenskem trgu zaprta, cerkev svetega Petra in Pavla z Minoritskim samostanom odprta.
Ker je bila v gostilni terasa nabasana do zadnjega omizja, so nas spustili noter – saj imate PCT, a ne, nam je zaupal vodja strežbe – in nas tudi lepo postregli. Ko smo malo pozneje na trgu popili še kavico, pa nas stroga kelnerca brez vseh covidnih dokazil ne bi spustila niti v primeru, če bi se iz grozečega neba po nas usula toča (ki je v tistem klestila na Celjskem, so zvečer poročali v teve dnevniku). Ptuju je ujma tistega dne k sreči prizanesla, le ploha je namočila kakšnega neprevidneža.
Avtomobilček, ki je gratis vozičkal goste z gradu v staro mestno jedro in nazaj, je namreč ob prvih deževnih kapljah obiskovalce najstarejšega mesta pustil na cedilu.
