POČITNICE

Kolumna Dušana Malovrha: Odpelji me na Zanzibar

V tednu dni smo si zadali izpeljati tri etape: eno na snegu, eno na morje in eno po enem od slovenskih mest.
Fotografija: FOTO: Veno Malovrh
Odpri galerijo
FOTO: Veno Malovrh

Ker v tujini daleč od doma ne maram gledati domačih ksihtov, sem se odločil, da za zimske šolske počitnice ne bom ugrabil otrok in jih ne bom odpeljal na Zanzibar, otok, velik za osmino Slovenije, ki ga opevajo tako hrvaški popevkar Duško Lokin v komadu iz leta 1976 (Povedi me u Zanzibar) kot naši Čuki (Zanzibar, 1998). Poleg tega sem davno tega v Zanzibarju že bil – na pijači, tako se je namreč imenoval legendarni lokal v zasavski prestolnici.

No, ker tudi nisem imel šans, da bi kje v Kranjski Gori zrihtal apartma s takozvanim poslovnim najemom, sem svoje doma prepričal v dirko po Sloveniji. V tednu dni smo si zadali izpeljati tri etape: eno na snegu, eno na morje in eno po enem od slovenskih mest.

Zimske radosti smo si želeli pričarati na Pokljuki, vendar je šoferja opozorilo o pomanjkanju parkirnih mest odvrnilo od planote, kjer so biatlonci ravnokar odtekli in odstreljali svetovno prvenstvo. Odločili smo se, da (se) nasankamo v dolini pod Poncami. Otroka sta to pohodniško (tor)turico po nekaj poskusih sprejela, še zlasti kadar je v dolini Tamar dovolj snega. Tudi tokrat ga je bilo, žal pa je bilo v pravljični belini vse črno: po poti od obiskovalcev, ob poti od pasjih drekcev. Čeprav so skoraj vsi v breg vlačili sanke in bobe, so si po deloma poledeneli poti upali spustiti le redki. Da si je sani bolje zavihteti na ramo kot vreči pod rit, so opozarjale tudi kapljice krvi ob poti. Na opravljene male potrebe pa so na veliko opozarjali zlato rumeno obarvani kristali. Mar je tako težko opremiti oblegano turistično točko s kakim mobilnim sekretom?!

Druga etapa nas je vodila po poteh inšpektorja Vrenka, čeprav sem slišal in videl, da so kriminalistično uspešnico, ki se dogaja v Mariboru, snemali tudi (ali predvsem) v Ljubljanski kotlini, na Dolenjskem in še kje. No, če sem v oblegani Planici od strahu pred okužbo bolj plitko dihal, smo lahko v mestu ob Dravi zadihali s polnimi pljuči. Nikjer žive duše: sami smo bili pri znameniti Stari trti na Lentu, sami v trgovini NK Maribor, sami v akvariju-terariju. Ta bi nujno potreboval osvežitev, milo rečeno. Parkirali smo v Ljudskem vrtu, se pravi pri stadionu, in ne lažem, če rečem, da me ni skrbelo, da bi mi prerezali gume ali s ključem na avto kaj napisali. Viole, denimo. Pojedli smo – v avtu – dober kebab in odlične čevapčiče.

Po vrnitvi čez Trojane nam je po počitniškem planu ostala še tretja in zadnja etapa. Morska. Toda utrujenost je že pljuskala čez rob – a spet se bomo vozili, a spet sendviči, a spet nič igric – zato je vsaj polovici posadke močno odleglo, ko se je Obala iz utripajoče oranžne spremenila v rdečo regijo. In se zaprla. Izlet odpade. Povsod je lepo, od doma je najlepše.

Izbrano za vas

Izbrano za vas