NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Jabke
Lani je bila katastrofa, ker jih ni bilo, letos je spet štala, ker jih je preveč.
Odpri galerijo
Lansko leto je bilo leto brez jabolk. No, vsaj meni, ki prisegam na domače sorte, se je zdelo takšno. Naša mala tržnica in z njo naše gospodinjstvo sta že kmalu po dnevu mrtvih ostala brez dobavitelja, ki mu je aprilska pozeba uničila letino, tako kot večini slovenskih pridelovalcev. Svežih plodov se potem – lokalpatriot – nisem najedel, pri tradicionalno čudovitih zavitkih mamic, babic in prababic pa sem popustil, četudi so bili nadevani s poljskimi, madžarskimi, avstrijskimi in hrvaškimi jabolki.
Letos bo popolnoma drugače. Domače. Drevesa, stojnice in mize se kar šibijo pod plodovi narave in pridelave.
Letina je vsa in povsod izjemna, pri jabolkih pa rekordna, celo zgodovinska. Fantastično bero sem že dodobra okusil, čeprav nimam jablan. Prijazni sosedi sta prinesli poln pehar ravnokar poobranih sočnih sadežev s svojega vrta. Sosedeči v pisarni je kar tako, brez posebnega razloga, postavil na mizo krožnik s krasnim maminim štrudljem, prijateljica je častila pet litrov ekobio soka iz njihovega sadja. Mame in preše delajo s polno paro in kljub temu komaj dohajajo. Pa je še mesec dni do 21. oktobra, svetovnega dneva jabolk.
No, nekaterim pa niti stoletna letina ne ustreza. Lani je bila katastrofa, ker jih ni bilo, letos je spet štala, ker jih je pa preveč. Težko je dobiti poceni nabiralce, saj vse njihove poti vodijo na Poljsko, zaradi nizkih cen se menda številnim našim sadjarjem niti pobirati ne splača. Kupcem ponujajo, da si v sadovnjakih sami napolnijo gajbe – po 40 centov za kilogram. Ko sem poklical na Kozjansko, v epicenter letošnje jabolčne eksplozije, mi je denimo gospa ponujala (obranih) carjevičev po 60 centov za kilo.
Najraje bi sicer kupil jabke pri znanem in stalnem dobavitelju, a žal ga še nisem našel. Zanimivo, še nikoli nisem na tržnici ali sejmu ne kot nova ne kot stalna stranka od prodajalca sadja dobil posetnice, kosa papirja s podatki, češ pokličite še kdaj (in naročite, si zagotovite). Pa bi se tako zlahka oba izognila vsakoletni negotovosti s prodajo oziroma nakupom jesenskega pridelka.
Letos bo popolnoma drugače. Domače. Drevesa, stojnice in mize se kar šibijo pod plodovi narave in pridelave.
Letina je vsa in povsod izjemna, pri jabolkih pa rekordna, celo zgodovinska. Fantastično bero sem že dodobra okusil, čeprav nimam jablan. Prijazni sosedi sta prinesli poln pehar ravnokar poobranih sočnih sadežev s svojega vrta. Sosedeči v pisarni je kar tako, brez posebnega razloga, postavil na mizo krožnik s krasnim maminim štrudljem, prijateljica je častila pet litrov ekobio soka iz njihovega sadja. Mame in preše delajo s polno paro in kljub temu komaj dohajajo. Pa je še mesec dni do 21. oktobra, svetovnega dneva jabolk.
No, nekaterim pa niti stoletna letina ne ustreza. Lani je bila katastrofa, ker jih ni bilo, letos je spet štala, ker jih je pa preveč. Težko je dobiti poceni nabiralce, saj vse njihove poti vodijo na Poljsko, zaradi nizkih cen se menda številnim našim sadjarjem niti pobirati ne splača. Kupcem ponujajo, da si v sadovnjakih sami napolnijo gajbe – po 40 centov za kilogram. Ko sem poklical na Kozjansko, v epicenter letošnje jabolčne eksplozije, mi je denimo gospa ponujala (obranih) carjevičev po 60 centov za kilo.
Najraje bi sicer kupil jabke pri znanem in stalnem dobavitelju, a žal ga še nisem našel. Zanimivo, še nikoli nisem na tržnici ali sejmu ne kot nova ne kot stalna stranka od prodajalca sadja dobil posetnice, kosa papirja s podatki, češ pokličite še kdaj (in naročite, si zagotovite). Pa bi se tako zlahka oba izognila vsakoletni negotovosti s prodajo oziroma nakupom jesenskega pridelka.
