Kolumna Dušana Malovrha: Imeli smo vse, imamo Bergamo

Imeli smo vse. Svetovna pamet nam je izdelala cepivo, več cepiv. Evropska solidarnost nam je fajzerja, astrazeneko, moderno in jansna razdelila. Brezplačno, na pladnju. Ne nazadnje, v bistvu na začetku pandemične krize, smo lahko pri naših zahodnih sosedih gledali, kako izgleda koronska apokalipsa. Kaj je umiranje po tekočem traku. Kako se bolnišnice spremenijo v mrtvašnice. V Bergamu – tam, kjer igra fuzbal naš Iličić, od koder so predniki enega največjih Slovencev Janeza Vajkarda Valvasorja –, so krste z žrtvami covida-19 iz prenatrpanih klinik odvažali z vojaškimi tovornjaki. Lani spomladi smo virtualno lahko listali bergamski dnevni časopis, v katerem so osmrtnice čez noč zavzele 10 strani več kot v normalnih časih.

Videli smo Bergamo, tudi sami pa doživeli lockdown, in to ne enega, spoznali vso bedo življenja zaprte družbe, ki jo oblega smrtonosni virus: prestavljene zdravniške preglede in že napovedane operacije, pouk na daljavo, delo od doma, pogrebe samo v najožjem krogu ...

Potem smo dobili cepivo in si mislili, konec je! Konec enoletne nočne more. Znanost je naredila svoj del naloge, na vrsti smo bili navadni smrtniki. Da se do poletja pocepimo tja do 70 ali 80 procentov in zajezimo valove okužb … No, to so bili načrti. Sanje. Potem smo se pa zbudili. Podcepljeni, trenutno smo približno nekje na 55 odstotkih, kar je grozljivo malo v primerjavi z drugimi, s katerimi se najraje primerjamo. Avstrijci, denimo, so prilezli na 65 odstotkov, pa pravijo, da je katastrofa. Kako naj potem imenujemo to pri nas?

Zato pa smo napolnili bolnišnice, zaradi covidnih bolnikov ukinili redne zdravstvene programe, napovedujejo celo ukinjanje onkoloških programov. Samo še tiste s ceste bomo lahko zakrpali, brutalno iskreno sporočajo iz bolnišnic. Na pomoč našim izmučenim zdravstvenim delavcem prihajajo Italijani. Italijani, ki so jim lani na vrhuncu krize prileteli na pomoč medicinci s Kube.

Pa smo imeli skoraj vse. Tudi možnost, da se pripravimo na novi val. Uvedli smo pogoj PCT, a ga nismo upoštevali oziroma smo ga raje okrog prinašali. Šele ko je bilo prepozno, so odgovorni sklenili: zdaj gre pa zares. In so začeli celo pregledovati covidna potrdila, pojavili so se inšpektorji, iz svoje pisarne se je v dramatičnem nagovoru oglasil celo predsednik republike. In še mnogi drugi so hiteli biti plat zvona. Stopimo skupaj, skupaj zmoremo, močnejši skupaj … Ja, kje ste bili pa prej? Vsak na svojem bregu. Kar slišim odgovor: nismo hoteli delati panike … Dohtarji in preostali strokovnjaki so vsaj že pol leta opozarjali na to, kar prihaja. Bergamo. In je prišel.