NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Čez štiri leta za župana
Rad potreseš dlan sočloveku, samo še za pir mu daj, golaž mu skuhaj pa malo drekca zamešaj.
Odpri galerijo
Čez štiri leta bom pa jaz tudi kandidiral za župana! Boš videl, da mi bo ratalo! je po volitvah razvezal volilni molk prijatelj in poznavalec raznoraznih navez in poznanstev. Mislim, ja, zakaj pa ne?
Ker, na primer v mojem mestu, je imel aktualni župan enega samega protikandidata. Odločitev je padla že v prvem krogu, v procentih je bilo približno 70 : 30 za starega lisjaka, ki je pohrustal zelenca za malo malico. Velikanska razlika, toda kljub temu fantastičen izid – za novinca. Kolikor se namreč spomnim, me je med tako imenovano kampanjo ta novi model enkrat samkrat »nagovoril«. S transparenta nad cesto. In to je bilo tudi vse, vsaj kar se mene tiče. Resda ne poslušam lokalnega radia, imam pa oči, ušesa, poštni nabiralnik. Pijem pivo, rad imam golaž. Ampak edini protikandidat starih sil v vsem času pred volitvami ni našel poti do mene in še kakšnega volilnega telesa, najbrž. V nabiralnik nisem dobil njegovega letaka, nisem slišal, da bi vabil na srečanje v kulturni dom, kaj šele, da bi na prostem prirejal predvolilno zborovanje za zborovanjem in se podružil z ljudmi. Tako bi lahko človek iz prve roke izvedel, kaj si misli o uvedbi parkirnin v spalnem naselju (te so seveda uvedli sredi mandata, ceste pa so odpirali ob koncu, pred volitvami) in tem, da v mestecu mladih in modernih ljudi ni enega spodobnega placa za neformalna srečanja in druženja (so pa v krogu 400 metrov kar štiri lekarne, tri slaščičarne in dva kebaba). Niti predvolilnega golaža nisem imel priložnosti poskusiti. Čeprav je kandidiral v rokavicah, je model, ki mi ni utegnil povedati niti tega, ali je levi ali desni, na glasovanju prepričal trideset procentov!
Zato in ker sem videl, kako daleč so na letošnjih lokalnih volitvah brez težav dogurali tudi taki posebneži, kot so eks obsojenci, goljufi in celo novinarski kolegi, odgovarjam prijatelju, ki bi čez štiri leta kandidiral za župana: seveda, kar pogumno. Rad potreseš dlan sočloveku, samo še za pir mu daj, golaž mu skuhaj pa malo drekca zamešaj. In boš na konju.
Ker, na primer v mojem mestu, je imel aktualni župan enega samega protikandidata. Odločitev je padla že v prvem krogu, v procentih je bilo približno 70 : 30 za starega lisjaka, ki je pohrustal zelenca za malo malico. Velikanska razlika, toda kljub temu fantastičen izid – za novinca. Kolikor se namreč spomnim, me je med tako imenovano kampanjo ta novi model enkrat samkrat »nagovoril«. S transparenta nad cesto. In to je bilo tudi vse, vsaj kar se mene tiče. Resda ne poslušam lokalnega radia, imam pa oči, ušesa, poštni nabiralnik. Pijem pivo, rad imam golaž. Ampak edini protikandidat starih sil v vsem času pred volitvami ni našel poti do mene in še kakšnega volilnega telesa, najbrž. V nabiralnik nisem dobil njegovega letaka, nisem slišal, da bi vabil na srečanje v kulturni dom, kaj šele, da bi na prostem prirejal predvolilno zborovanje za zborovanjem in se podružil z ljudmi. Tako bi lahko človek iz prve roke izvedel, kaj si misli o uvedbi parkirnin v spalnem naselju (te so seveda uvedli sredi mandata, ceste pa so odpirali ob koncu, pred volitvami) in tem, da v mestecu mladih in modernih ljudi ni enega spodobnega placa za neformalna srečanja in druženja (so pa v krogu 400 metrov kar štiri lekarne, tri slaščičarne in dva kebaba). Niti predvolilnega golaža nisem imel priložnosti poskusiti. Čeprav je kandidiral v rokavicah, je model, ki mi ni utegnil povedati niti tega, ali je levi ali desni, na glasovanju prepričal trideset procentov!
Zato in ker sem videl, kako daleč so na letošnjih lokalnih volitvah brez težav dogurali tudi taki posebneži, kot so eks obsojenci, goljufi in celo novinarski kolegi, odgovarjam prijatelju, ki bi čez štiri leta kandidiral za župana: seveda, kar pogumno. Rad potreseš dlan sočloveku, samo še za pir mu daj, golaž mu skuhaj pa malo drekca zamešaj. In boš na konju.
