NA KOŽO
Kolumna Domna Mala: Codelliji v starem plehu
Veliko število avtomobilov ne odraža blagostanja – povprečni slovenski pleh je star 10 let!
Odpri galerijo
Vsak petnajsti v mesecu je za številne zaposlene Slovence težko pričakovan in čislan, saj na njihove bančne račune takrat ležejo plače. Toda 15. novembra jim te obremeni dodaten strošek, sploh če morajo kupiti nove gume, kar pomeni najmanj 200 evrov, ako pa si zaželijo priznano firmo ali imajo že po definiciji drage dimenzije, lahko zanje odštejejo tudi 600 evrov in več.
15. november pa je še zaradi nečesa pomemben dan. Takrat, leta 1898, je prvi avto pripeljal na slovenska tla, menda pa celo na balkanska. Baron Anton Codelli je z blaznimi 20 kilometri na uro z Dunaja pribrzel s svojim benz velom confortablom, časopisi so ga opisovali kot čuden štirikolesnik brez vlečnih konj, podeželani pa zmerjali z vražjim vozom, ker je s svojo glasnostjo plašil otroke in živino.
Poldrugo desetletje kasneje je bilo na Kranjskem še vedno komaj 60 avtomobilov in prav nihče si takrat ni mogel predstavljati, kako bo čez, recimo, 120 let.
Danes si življenja brez avtomobila ne znamo več predstavljati, pri nas je nuja zaradi počasnega ali nerednega javnega prevoza, za povprečnega slovenskega dedca pa je tudi fetiš – sam, priznam, nisem izjema, v vožnji od točke A do točke B pač rad uživam. Tako niti ni čudno, da je Slovenija med najbolj motoriziranimi državami v EU s približno 531 avtomobili na 1000 prebivalcev.
Toda visoko povprečje nikakor ne odraža blagostanja državljanov – povprečni slovenski pleh je star skoraj 10 let! Rabljenega je pač mogoče poceni dobiti – če si malo spreten, ga itak sam šraufaš, če nisi, ga pa sosed – in smo lahko vsi codelliji.
Nekaj pa se le ni spremenilo: tako kot leta 1898 tudi danes vsaj moški spol obrača glave, kadar mimo prihrumi čuden štirikolesnik brez vlečnih konj, le da je dandanašnji to kakšen maserati ali porsche. In prav tako si niti danes ne moremo predstavljati, kakšen bo promet čez 120 let. Roko na srce si jaz ob obetanih avtonomnih vozilih na elektriko, ki nam grozijo že v precej bližnejši prihodnosti, tega niti nočem.
15. november pa je še zaradi nečesa pomemben dan. Takrat, leta 1898, je prvi avto pripeljal na slovenska tla, menda pa celo na balkanska. Baron Anton Codelli je z blaznimi 20 kilometri na uro z Dunaja pribrzel s svojim benz velom confortablom, časopisi so ga opisovali kot čuden štirikolesnik brez vlečnih konj, podeželani pa zmerjali z vražjim vozom, ker je s svojo glasnostjo plašil otroke in živino.
Poldrugo desetletje kasneje je bilo na Kranjskem še vedno komaj 60 avtomobilov in prav nihče si takrat ni mogel predstavljati, kako bo čez, recimo, 120 let.
Danes si življenja brez avtomobila ne znamo več predstavljati, pri nas je nuja zaradi počasnega ali nerednega javnega prevoza, za povprečnega slovenskega dedca pa je tudi fetiš – sam, priznam, nisem izjema, v vožnji od točke A do točke B pač rad uživam. Tako niti ni čudno, da je Slovenija med najbolj motoriziranimi državami v EU s približno 531 avtomobili na 1000 prebivalcev.
Toda visoko povprečje nikakor ne odraža blagostanja državljanov – povprečni slovenski pleh je star skoraj 10 let! Rabljenega je pač mogoče poceni dobiti – če si malo spreten, ga itak sam šraufaš, če nisi, ga pa sosed – in smo lahko vsi codelliji.
Nekaj pa se le ni spremenilo: tako kot leta 1898 tudi danes vsaj moški spol obrača glave, kadar mimo prihrumi čuden štirikolesnik brez vlečnih konj, le da je dandanašnji to kakšen maserati ali porsche. In prav tako si niti danes ne moremo predstavljati, kakšen bo promet čez 120 let. Roko na srce si jaz ob obetanih avtonomnih vozilih na elektriko, ki nam grozijo že v precej bližnejši prihodnosti, tega niti nočem.
