NA EKS

Kolumna Dejana Vodovnika: Teve kinoprodukcija

Primerjava med glasbeno in filmsko produkcijo v Sloveniji je precej zanimiva.
Fotografija: Košarkar naj bo FOTO: PLAKAT
Odpri galerijo
Košarkar naj bo FOTO: PLAKAT

Tokrat me je Kreativni škrat podučil nekaj malega – vendar poučnega – o slovenskih gibljivih slikah. »Ob glasbo in glasbenike smo se že dosti spotikali, jih hvalili in bodrili, prav je, da kreativno oko vržemo še na filmarijo,« je dejal in dodal, da ne na vsako. Na slovensko. Ta je, kot je prepričan, za nas draga, najdražja in najpomembnejša.


»Najprej poglejmo lestvico najbolj gledanih slovenskih filmov. Sledijo si takole: Pr Hostar, Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk, Kajmak in Marmelada, Gremo mi po svoje 2, Outsider, Košarkar naj bo, Košarkar naj bo 2, Gajin svet in Zadnja večerja.

Od desetih filmov na lestvici bestselerjev gre za klasične pripovedi zgolj v treh primerih. Preostalih sedem filmov je svoj uspeh doseglo bolj ali manj zaradi srečnih naključij, mladinske/otroške tematike ali jahanja vala trenutne popularnosti glavnih igralcev – praviloma televizijskih zvezdnikov.
Nič ni narobe, ko so filmski ustvarjalci iznajdljivi in uporabijo vse prijeme za doseganje visoke gledanosti. Je pa za razmisliti, ali je tak pristop dolgoročno perspektiven. To, da film gradiš na televizijski popularnosti glavnih igralcev in jahaš ta val, je precej neobičajno. Sploh če je več kot očitno tak pristop rešilna bilka permanentnemu umanjkanju scenarija z vsemi zapleti, preobrati, liki, psihologijo odnosov in upoštevanja družbenega konteksta.

Da ne bo pomote. Navedenim desetim filmom velja poklon. V primerjavi s preostalo, predvsem pa najnovejšo domačo filmsko produkcijo, so to dela, ki spadajo v lonec solidne slovenske filmske pripovedi. To, kar gledamo zadnja tri leta, pa je res pod vsako ravnjo. Pa se za začetek pojdimo analizo naših filmskih uspešnic.
Košarkar naj bo FOTO: PLAKAT
Košarkar naj bo FOTO: PLAKAT

Hostar je film skečev. Dobrih in duhovitih, a v resnici gre za »televizijsko kinoprodukcijo«. Gremo mi po svoje, v prvi in drugi izdaji, film brez scenarija. Glavna lika sta dovolj nora in popularna, pa jima dodamo nekaj mladeži in vse skupaj postavimo v Kekčevo deželo. Petelinjemu zajtrku ni dosti oporekati. Edino, kar zmoti, je to, da je film dokazal žalostno dejstvo, da Slovenci nimamo nacionalne seks bombe in smo si za svoje masturbacije ali nevoščljivost morali sposoditi Hrvatico. Kajmaku in marmeladi gre pohvala za soliden scenarij, režijo in za slovenske razmere nadpovprečno izdelane like ter dober zajem klime lokalnega okolja.

Outsider je soliden film. Nič mu ne manjka, bi lahko rekli. Dva košarkarja, hja, prvi je srečno sedel na osvojeni naslov evropskih prvakov, drugi je bil obsojen na visok obisk kot odmev prvega dela. Žal je vsebinsko že prvi precej prazen, drugi pa ga v izpraznjenosti še prekaša. Gajin svet – kapo dol. Ob dejstvu, da je bil film posnet na lastno pest, mu ne gre ničesar oporekati. Enako velja v produkcijskem smislu za Zadnjo večerjo, ki je bila posneta v dobrem tednu dni in je srečno zajahala slavo Matjaža Javšnika na vrhuncu televizijskega TV Dober dan. Skorajda ni bilo Štajerca, ki si tega filma ne bi ogledal v kinematografu.

Morda se iz zapisanega da začutiti, da originalna scenaristika in režijska nadgradnja dobrega teksta pri nas ne predstavljata poti do uspešnosti filma. Ampak se uspešnost največkrat zgodi ob »televizijski kinoprodukciji«, ki vse svoje manke nadomesti s srečnim ali naključnim sosledjem medijskega dogajanja v državi.

Primerjava med glasbeno in filmsko produkcijo v Sloveniji je precej zanimiva. Glasba se samofinancira in dosega kar odmevne rezultate in prepoznavnost tudi v svetu. Medtem filmarija zgolj molze državni proračun, kar ni nič narobe, saj je vsepovsod po Evropi tako, a s pomembno razliko, da se na našem malem otoku že dodobra čuti in vidi efekt incesta. Vedno iste stranke, nekdanji punksi, ki so včasih vedeli vse o glasbi, danes vedo vse o filmariji in kulturi na splošno.
Severina V. K. v gibljivih slikah FOTO: STANE SRŠEN/BSF
Severina V. K. v gibljivih slikah FOTO: STANE SRŠEN/BSF

Namreč. Pravi glasbeniki še vedno svoje napake plačujejo sami. Medtem številni punk filmarji nemalokrat brez odgovornosti molzejo državni denar in ob svojih izdelkih na skrivaj gledajo – Severino.«
Potem sva s Kreativnim škratom šla vsaksebi. Sem se pa vprašal: »Le kdo jo bo spet povabil k nam? Ali pa bo kar sama posnela kakšne gibljive slike?«

Izbrano za vas

Izbrano za vas