Kolumna Dejana Vodovnika: Mojca, Jan, založba, pogodba

Dobre pol ure, no, bila pa je kar ura in še kaka minuta, je trajal telefonski pogovor. Vsebina? Razmere, v katerih so se znašli glasbeniki. Zlasti domači!

Mrak se je počasi spuščal nad Ljubljanski grad, kamenčki telefonskega pogovora pa kar niso dajali miru možganskim vijugam. V tistem trenutku pa v poštni računalniški nabiralnik prileti sporočilo, pravzaprav svojevrstna jagoda na torti nedavnemu pogovoru. Kot da bi Kreativni škrat prisluškoval razpravi pred nekaj urami.
**
»Založbe, umetniški menedžerji, producenti, mediji. Kaj pomenijo za razvoj in rast nadobudnih mladih ustvarjalcev?
Nekatere ljudi preplavlja ustvarjalni gon. Po večletnem vlaganju v učenje, inštrumente, znanje, snemanje in opremo mladi kreativci vstopajo na trg. V nekem trenutku, ko je za njimi že več let trdega dela in lastnega vlaganja v projekte, se pojavi založnik, publisher, menedžer … »Dobila sva založbo!« se razveselita mlada pevka Mojca in mladi avtor Jan, ko podpišeta pogodbo, ki je v mehurčku sreče niti prebrala nista natančno.

Sprva imata občutek, da so se uresničile najlepše sanje. Že se vidita, kako bosta prek radiev, televizije, interneta navduševala oboževalce. Pot je odprta tudi za nastope v živo. In morda, končno, tudi kak zaslužek. A ko po kakem letu izračunata, koliko sta sama vložila in kolikšen je bil realni vložek založnika ali menedžerja, njuno veselje ugasne. Da ju je nekdo dobro zavedel, jima postane jasno ob prvem izplačilu avtorskega honorarja iz kolektivnih organizacij. Večino denarja, ki pripada njunemu delu in kreativnosti iz naslova javne uporabe, pobere založba ali psevdonimni menedžer.

Nastopi trenutek resnice in spoznanja, da tako kot mnogi drugi založbo plačujeta s konkretnim deležem svojih, žal oddanih pravic. Mojca in Jan sta kot mnogi drugi morala za nameček odkupiti precejšnjo količino lastnih albumov. S tem sta iz lastnega žepa založbi pokrila tudi edini pravi vložek – strošek izdelave nosilcev zvoka ali slike. Spot sta plačala sama. PR, ki jima je bil obljubljen, pa v levjem deležu tudi obvisi na njunih ramenih.

Po nekaj letih tovrstnega nategovanja sta se Mojca in Jan znašla v slepi ulici, brez sredstev in denarja, s katerim bi lahko financirala nove projekte. Zadolžena. Hotela sta se upreti, a ju je menedžer umiril in jima zagrozil, da ju bo medijsko uničil, umaknil iz medijev in prepovedal uporabo njegovih, nekoč njunih avtorskih del. Ostala sta z moralnimi pravicami, on pa je zastonj odkupil materialne pravice. Spoznanje je grenko. Razmišljata o prekinitvi pogodbe. A ne gre. Če odideta v drugo gnezdo, ne moreta s seboj odnesti niti imena, kaj šele pravice.

In zdaj temeljno vprašanje. Ste opazili, da se doma in v tujini vsako leto rojevajo nove in nove zasedbe, le tri leta stare pa ugašajo in jih več ni? Zakaj? Tožbe avtorjev in izvajalcev proti bivšim menedžerjem in založnikom so po navadi neuspešne. Volk, preoblečen v ovčko, ki je izropal talent mladih nadobudnežev, na sodišču zmaga. Mojca in Jan se s 'poslovnežem' razideta. In se pogrezneta v dolgoletno frustracijo. Volk pa po hitrem postopku in brez kančka slabe vesti izbira nove žrtve, ki si žele slave in bodo za svoj preboj pripravljene podpisati kar koli in vložiti vse svoje prihranke.

Zdaj veste, zakaj je v Sloveniji in v svetu tako malo izvajalcev in avtorjev, ki bi delovali desetletja. Stari bendi seveda nočejo podpisovati škodljivih pogodb, novi in naivni pa jih. Zato imamo vsakih nekaj let popolnoma nove izdelke, stari pa se izrinjajo in tonejo v pozabo. Volkovi se v resnici hranijo s tistimi, ki sanjajo in so za svoje sanje pripravljeni prodati svoj talent. Na koncu pa jih pogosto, prav te sanje, tudi ubijejo.

Nauk zgodbe? Uboj mlade kreativnosti, za hipni volčji zaslužek, je dolgoročni umor ustvarjalnosti.
Kreativni škrat«
**
In krog je zaključen. Le kdo bo izračunal kvadraturo kroga. Prodajalci megle v slovenskem glasbenem prostoru so se naloge menda že lotili. Izračuna še nekaj časa ne bo, meglo pa še kar prodajajo.