Kolumna Dejana Vodovnika: MB: Glavni trg 22

Obvestila, ki jih dobivam z enega naslova, napovedujejo, kaj se bo dogajalo. Pa še nekaj je zapisano, tisto, kar mi venomer pade v oči: »V centru mesta, na Glavnem trgu 22, so prostori, v velikosti 1000 kvadratnih metrov, ki jih je družina Oset-Puppis v začetku leta 2013 mecensko ponudila v uporabo Ustanovi Fundaciji Sonda. Začela se je graditi umetniška skupnost in izobraževalni laboratorij, ki ga trenutno sestavljajo Društvo za razvoj filmske kulture, fotografska platforma MišnicaGT22, Kud Moment, Fotografski muzej Modrinjak, YoureupRadio, EX-garaža, Zavod Razvoj, Zavod Kultivacija, Woodster, Center grafičnih umetnosti, Ustanova Fundacija Sonda ter vedno novi kolektivi, ekipe, posameznice in posamezniki …«


In venomer mi oko zastane na besedah »... ki jih je družina Oset-Puppis v začetku leta 2013 mecensko ponudila v uporabo Ustanovi Fundaciji Sonda …« Sedemnajst let je od takrat!
Kakšnih pet let pa mineva, ko je takratni predsednik uprave BTC Jože Mermal v prostorih Mestnega muzeja Ljubljana Muzeju in galerijam mesta Ljubljane izročil umetniško delo Maksima Gasparija Dekleta v narodni noši. Likovno delo na papirju je obogatilo zbirko Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki je začela nastajati že leta 1907, ko je bila na pobudo župana Ivana Hribarja odkupljena prva slika.

So »podaritve« te vrste bolj izjema ali se dogajajo tudi take, ki so očem bolj skrite? Poznavalci pravijo, da donatorstvo v obliki podaritve likovnih del ali drugih muzejskih predmetov v Sloveniji obstaja, vendar je še vedno neprimerljivo z gestami donacij, ki se dogajajo v tujini. »Nerazumljivo mi je, da na primer banke, ki so eden najpomembnejših donatorjev v Evropi, v našem prostoru (okej, okej, saj vem, da slovenskih bank ni), niso navzoče dovolj. So tudi donacije posameznikov, ki pa večinoma ne želijo biti izpostavljeni oziroma se odločijo za darilo muzeju, muzejem iz povsem osebnih razlogov. Prav gotovo bi bilo treba vprašati tako imenovane nove bogataše, zakaj ne razumejo svojega poslanstva na tem področju, saj bi se tako lahko zapisali v zgodovino, namesto da del svojih presežnih sredstev namenijo za nakup hitro pokvarljivega potrošnega blaga v obliki dragih avtomobilov ali plovil, ki razkazuje njihov odnos do sveta,« pravi znanec, ki se na te stvari odlično spozna.

Zgodba o podaritvi, ki pa je bolj finančne narave kot t. i. mecenske, pa je stara kaki dve leti.
Samostan Mekinje, ki so ga v 700-letni zgodovini s krajšimi obdobji razlastitev ali prisvajanj upravljale klarise in uršulinke, je namreč že dve leti in tri mesece v upravljanju Javnega zavoda Mekinjski samostan. Po več neuspešnih poskusih prodaje so ga namreč uršulinke podarile občini Kamnik. Vzdrževanje več kot 5000 kvadratnih metrov samostana, ki ima še več kot 10.000 kvadratnih metrov zunanjih površin, je bilo zanje preveliko breme.

Skoraj dve desetletji pa sta minili, ko so novinarji kar precej pisali o darilni pogodbi med takrat uspešnim gradbincem podjetjem Imos Holding in Mestno občino Ljubljana. Gradbeniki so namreč nekaj več kot 25 tisoč kvadratnih metrov travnikov, pašnikov in gozda na Golovcu, ki so jih dobili pred časom na podlagi nekaterih menjalnih nepremičninskih pogodb, raje podarili občini Ljubljana, kot da bi jih prodali.

Arhivi kažejo, da smo Slovenci imeli kar precej mecenov. Nekoč! V zadnjem času jih je vse manj. Znanec ima skoraj zagotovo prav, ko pravi, da bi bilo treba vprašati tako imenovane nove bogataše, zakaj ne razumejo svojega poslanstva tudi na tem področju.

Le kdo se še spomni Franca Babiča, trgovca, ki je kot mecen podpiral dijake, deloval v raznih društvih in zapustil Družbi sv. Cirila in Metoda hišo na Dolenjski cesti 14 ter daroval Sokolu, Glasbeni matici in Salezijancem na Rakovniku vsakim po 500 kron … No, zgolj v razmislek!