Kolumna Dejana Vodovnika: Marš

Ni okrogla, je pa vseeno. Obletnica. Pred osemnajstimi leti se je namreč na policah glasbenih trgovin pojavil zanimiv album. Naslov je bil Pod slovenskim praporom. Tako se je imenovala tudi koračnica, ki jo je za Orkester Slovenske vojske napisal Jože Privšek.


Kup zanimivih in vznesenih pesmi je še na omenjeni plošči. Fanfare za prihod slavnostnega gosta, ki jo je takisto spisal Privšek, pa Koračnica Rudolfa Maistra, Koračnica Slovenske mornarice, Pokljuška koračnica, Komandant Stane …

Brez koračnic na uradnih, protokolarnih zadevah ne gre. Nina Gala Kušej zapiše, da ima glasba »kot protokolarni element pomembno vlogo, saj predstavlja vidni del marsikaterega ceremoniala, kjer bodisi s svojo signalizacijsko funkcijo določa ogrodje oziroma narekuje posamezne korake udeležencev poteka ceremoniala bodisi s svojo zmožnostjo učinkovanja na posameznika pripomore k želeni sporočilnosti posameznega protokolarnega dogodka«.

Pravi tudi: »Podobno kot danes je imel že zgodnji dvorni ceremonial v prvi vrsti funkcijo 'promocije vladarja' in vzpostavljanja discipline oziroma urejanja interakcije znotraj dvorne družbe, pri čemer je kot pomembno sredstvo za doseganje namena uporabljal glasbo. Zametki godb, vojaških in policijskih orkestrov, kakršne poznamo danes, segajo daleč v zgodovino. V izhodišču je bila njihova vloga povsem praktična, saj so poleg zvočne signalizacije takšni ansambli služili zlasti opogumljanju vojakov in njihovemu razvedrilu.

Na Slovenskem imajo pihalni sestavi dolgo in bogato tradicijo, saj se jih prvič omenja že v 14. in 15. stoletju. Če veljajo deželni trobentači kot oddelek deželne milice za prve vojaške godce v Ljubljani, se smatra mestne piskače za prve civilno organizirane ljubljanske godce.«
Pravijo, da je eno najbolj popularnih koračnic napisal John Philip Sousa, ki ga je leta 1889 vodstvo ameriškega časnika Washington Post prosilo, naj spiše koračnico, ki jo bodo izvajali ob podelitvi nagrad za najboljše eseje, za katere razpis je objavil omenjeni časnik. Koračnica je postala ena najbolj predvajanih na svetu. Sousi pa je neki britanski novinar prilepil naziv kralj ameriških koračnic. Sousa je bil zaradi tega presrečen, ob neki priložnosti pa je dejal: »Bolje spisati eno pravo koračnico kot eno faulasto simfonijo …« Dodal je še, da je koračnica pravzaprav glasba za noge, ne za glavo. Tisti, ki se na koračnice, pri nas jim pravijo tudi marš, spoznajo, dodajajo, da je imel Sousa prav.

Za zgodbo o koračnicah je pomemben datum 25. januar 1858, ko se je s Friderikom Pruskim poročila Viktorija, hčerka angleške kraljice Viktorije. Na njuni poroki so prvič zaigrali Poročno koračnico Felixa Mendelssohna, ki je nato postala priljubljena poročna skladba.
Po svetu koračnicam še namenjajo dolžno spoštovanje. Veliko bolj kot pri nas.
Tako npr. špansko društvo Asociacion de Reyes Magos iz mesta Ibi že vrsto let »vljudno vabi k prijavi izvirnih avtorskih del na natečaj za kompozicijo koračnice za parado treh kraljev«, ki jo društvo organizira.
V Sloveniji lahko koračnice slišimo le ob protokolarnih priložnostih, na srečo pa tudi na radijskih valovih 1. programa Radia Slovenija, v oddaji Medenina, kjer s predstavitvami domače in tuje glasbe godb in pihalnih orkestrov posegajo v bogato »medeninasto« zakladnico Slovenije in tujine.
Pa se vseeno sprašujem, koliko Slovencev pozna Vinka Štrucla, avtorja več kot 80 izvirnih koračnic in tudi 500 priredb in narodno-zabavnih viž. No, vodil pa je tudi Orkester Slovenske policije. Njegova najbolj znana koračnica je Mimohod (Koračnica SPDU), ki jo je napisal za svetovno prvenstvo v dviganju uteži leta 1982 v Ljubljani. Danes jo poznamo kot koračnico, ki jo izvajajo v okviru slovenskih protokolarnih prireditev, pri katerih sodeluje Orkester Slovenske policije, sicer tudi originalni izvajalec te skladbe.

V naključni anketi, opravljeni včeraj, je za Štrucla med 20 sodelujočimi vedel le eden.