NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Eko odredi in soseda
Na vratih pa se je prikazala znana nergaška soseda, ki sta ji bila red in disciplina položena v zibelko.
Odpri galerijo
Naključje je hotelo, da so trije sosedi istočasno poklicali komunalce in naročili odvoz kosovnega materiala. Kar nekaj kupov šare vseh vrst se je nabralo. »Žena ne more iz svoje kože. Ne, to še ni za v smeti. Shrani v klet, za vsak primer,« je ob ohlajeni steklenici osvežitve dejal eden od sosedov in pogledal proti zgornjemu oknu, ali ga morda kakšna oseba ženskega spola ni slišala.
Nista minili dve uri, ko je mimo kupov šare pripeljal avto. Znanih registrskih oznak, znane znamke in – torej – na znani lokaciji. Iz avta sta stopila dva možakarja, prebrskala, kar je za prebrskati bilo, v avto zmetala nekaj kosov, mislim, da nekakšne plastične plošče, in se odpeljala najbrž kakemu novemu kupu naproti. Čez približno pol ure nov avto. Spet znanih registrskih oznak, znane znamke in na isti lokaciji. Tokrat je avto imel prikolico. Na njej pa je bilo čez 11 minut in pol naloženega materiala, da te kap. Zgolj leseni odpadki. Kup sosedovih smeti se je občutno nižal.
Ko so trije sosedi odpirali novo ohlajeno osvežitev, in se počasi že odpravljali v domača stanovanja, glej ga, hudirja, se je pred kup parkiral tretji avto. Možakarjevo strokovno oko na poletno zagorelem obrazu je pregledalo, kar je še za pregledati ostalo, izbrskalo dve ali tri zadeve, med njimi plastični stol, ki je končal na zadnjem sedežu znanega avta z znano registracijo, in odpeljal.
»Pravi, pravcati ekologi. Očitno imajo deljena eko področja, enim pripada les, drugi izbrskajo plastiko, tretji lažji metal,« je strokovno pripomnil sosed in nagnil poletno osvežitev.
Nato so se odprla vrata stanovanjskega bloka. Na vratih pa se je prikazala znana nergaška soseda, ki bi takoj in prec naredila red, zamenjala upravnika, država gre itak v maloro in bi bilo zato treba zamenjati – državo, skratka, gospa, ki sta ji bila red in disciplina položena v zibelko.
V rokah je držala vreče za smeti. Eno s plastiko, drugo, v kateri so bili bio odpadki, in tretjo, je sklepala trojica na klopci v parku, s splošnimi odpadki. S pozibavajočimi boki jo je mahnila proti zabojnikom za smeti. In? Šok! Vse tri vreče so končale v zabojniku s splošnimi odpadki.
Ja, takle mamo v tej ljubi nam deželi, v kateri, kot bi zapel Kreslinov Vlado, šoferji skozi šipe grozijo, slepi pametne učijo in kravate lepo govorijo.
Nista minili dve uri, ko je mimo kupov šare pripeljal avto. Znanih registrskih oznak, znane znamke in – torej – na znani lokaciji. Iz avta sta stopila dva možakarja, prebrskala, kar je za prebrskati bilo, v avto zmetala nekaj kosov, mislim, da nekakšne plastične plošče, in se odpeljala najbrž kakemu novemu kupu naproti. Čez približno pol ure nov avto. Spet znanih registrskih oznak, znane znamke in na isti lokaciji. Tokrat je avto imel prikolico. Na njej pa je bilo čez 11 minut in pol naloženega materiala, da te kap. Zgolj leseni odpadki. Kup sosedovih smeti se je občutno nižal.
Ko so trije sosedi odpirali novo ohlajeno osvežitev, in se počasi že odpravljali v domača stanovanja, glej ga, hudirja, se je pred kup parkiral tretji avto. Možakarjevo strokovno oko na poletno zagorelem obrazu je pregledalo, kar je še za pregledati ostalo, izbrskalo dve ali tri zadeve, med njimi plastični stol, ki je končal na zadnjem sedežu znanega avta z znano registracijo, in odpeljal.
Na vratih pa se je prikazala znana nergaška soseda, ki sta ji bila red in disciplina položena v zibelko.
»Pravi, pravcati ekologi. Očitno imajo deljena eko področja, enim pripada les, drugi izbrskajo plastiko, tretji lažji metal,« je strokovno pripomnil sosed in nagnil poletno osvežitev.
Nato so se odprla vrata stanovanjskega bloka. Na vratih pa se je prikazala znana nergaška soseda, ki bi takoj in prec naredila red, zamenjala upravnika, država gre itak v maloro in bi bilo zato treba zamenjati – državo, skratka, gospa, ki sta ji bila red in disciplina položena v zibelko.
V rokah je držala vreče za smeti. Eno s plastiko, drugo, v kateri so bili bio odpadki, in tretjo, je sklepala trojica na klopci v parku, s splošnimi odpadki. S pozibavajočimi boki jo je mahnila proti zabojnikom za smeti. In? Šok! Vse tri vreče so končale v zabojniku s splošnimi odpadki.
Ja, takle mamo v tej ljubi nam deželi, v kateri, kot bi zapel Kreslinov Vlado, šoferji skozi šipe grozijo, slepi pametne učijo in kravate lepo govorijo.
