Kolumna Dejana Vodovnika: Ankete in puhanje

Obiskovalci so se na prizorišča, predvsem zunanja, pripravljeni vračati relativno hitro. Obstajajo statistično pomembne povezave med stopnjo strahu in obiskovanjem dogodkov glede na prostorsko izbiro izvajanja dogodka; dogodkom na prostem so naklonjeni tudi ljudje z več strahu zaradi virusa. To je zelo spodbudno, saj je bila anketa izvedena v času, ko je bila javnost že zelo dobro obveščena o načinih širjenja virusa, vendar so kljub temu izkazali pripravljenost za vračanje na kulturna prizorišča.
To je le izsek prve ankete o vplivu covida-19 na obiskovanje kulturnih dogodkov v Sloveniji.


Anketa je potekala med 10. in 28. junijem 2020 prek spleta, analiza pa temelji na odgovorih 2207 sodelujočih. Povod za anketo je bilo dejstvo, da so se organizatorji kulturnih dogodkov v mesecih po pojavu in širitvi novega korona virusa znašli v nezavidljivem položaju. Poleg vseh ukrepov in priporočil, ki jim v tem trenutku ne omogočajo nemotenega izvajanja dela v polnem obsegu, se sprašujejo tudi o tem, kako o vračanju na prizorišča razmišljajo za njih najpomembnejši – obiskovalci. In zato anketa, ki so se je lotili Kino Šiška, Gledališče Glej, Center za kreativnost in Slovensko mladinsko gledališče v sodelovanju s strokovnjaki s področja statistike.

Odgovori so nedvomno pokazali, da si ljudje želijo kulturnih dogodkov v živo in da jih spletni prenosi oziroma dogodki na spletu ne bodo mogli nadomestiti – lahko so le delno nadomestilo za živo umetnost. V primeru ponovnega zaprtja prizorišč potencial za plačilo spletnega prenosa kulturnih vsebin sicer obstaja, vendar odgovori anketirancev dajo vedeti, da dogodkov na spletu v veliki večini ne nameravajo plačevati enako kot dogodkov v živo.

Zdaj pa v Radovljico, kjer se je pred nekaj dnevi z glasbo Mozarta in Haydna na zgodovinskih glasbilih in s plesi, kakršne so poznali tudi pri nas, v graščini sklenil 38. festival Radovljica. Organizatorjem ga je uspelo izpeljati kljub krizi zaradi koronavirusa, menda pa tudi nobenemu od nastopajočih, s katerimi so se dogovorili v začetku leta, niso odpovedali sodelovanja. »A seveda smo računali na to, da bo precej manj dohodka od vstopnine, približno polovica, zato sta bila dva sporeda manj. Bilo je pa še vedno devet koncertov, ker smo enega ponovili, se pravi osem sporedov namesto desetih kot v prejšnjih letih,« so povedali prireditelji.

No, pa mi je te dni prišlo v roke, kako sveži podatki, ki so jih dobili z anketami med ljudmi, razkrivajo, da se v Veliki Britaniji, ZDA in tudi v Braziliji po »lockdownu« ljudje bolj veselijo vrnitve v službo kot koncerta v živo, kot je del raziskave med 4000 ljudmi povzel Mark Mulligan, izvršni direktor in analitik pri londonskem podjetju MIDiA, ki se ukvarja s poslovno strategijo digitalne glasbe in z iskanjem načinov, kako ustvariti dobiček od digitalnih vsebin. Raziskava, ki so jo pri MIDiA izvedli na vrhuncu karantene, je pokazala, da so se v zgolj nekaj mesecih spremenile navade ljudi. »Ljudje glasbo več poslušajo doma na svojih napravah. To je razumljivo, saj lahko poslušamo, kar nam srce poželi in kadar želimo,« pojasnjuje Mulligan in dodaja, da se bodo nekatere stvari nedvomno spremenile. Ali pa so se že. Kot, recimo, ta, da smo v zgolj nekaj mesecih začeli več glasbe konzumirati prek youtuba na računalnikih.

In se mi je po prebiranju vsega skupaj zazdelo, da je značilnost današnjega trenutka pravzaprav razpetost med tarnanjem, voljo in spet tarnanjem. V bistvu bi vsi glasbo najraje poslušali doma, s svojega sedeža in s svojega računalnika ali pametnega telefona, na koncerte na zunanja prizorišča pa bi šli zaradi druženja in puhanja. Puhanje v zrak pa je v vsakem primeru bolj družabno v družbi kolegov, mar ne?