NA EKS

Kolumna Dejana Vodovnika: Akademija za nogomet, balet in petje

Fotografija: Opazovanje nastopajočih na zaključnem glasbenem nastopu vodi v zlato jamo novih antropološko-sociološko-psiholoških spoznanj. Fotografija je ilustrativna. FOTO: COURTNEY COLANTONIO- RAY
Odpri galerijo
Opazovanje nastopajočih na zaključnem glasbenem nastopu vodi v zlato jamo novih antropološko-sociološko-psiholoških spoznanj. Fotografija je ilustrativna. FOTO: COURTNEY COLANTONIO- RAY

Po prihodu z zasluženega počitnikovanja me je na skritem, vendar dogovorjenem mestu čakalo sporočilo mojega Kreativnega škrata. Takole mi je sporočil:
»Po zadnjem rekreativnem nogometu v letošnjem šolskem letu, preden se cepljeni in preboleli Slovenci odpravimo na prelepo hrvaško obalo, od koder se bomo vračali polni lepih spominov, jesenskega virusa in drugih sladko-kislih sosedskih dobrin, sem ob pijači prisluhnil načrtom svojih kolegov in ekipe sosednjega omizja, o načrtih za prihajajoče počitnice.


Debata je bila podložena z dalmatinskim melosom, ki nam ga vse leto, od jutra do mraka, v Sloveniji streže nekaj radijskih postaj. Kot trening za poletno dopustovanje. Priznam, da sem z vrhunskimi diplomatskimi spin offi komajda zvozil druženje s prijatelji, ki brez razmisleka konzumirajo ponujene melodije in družbeni melos. Ta nas poučuje, da je treba užiti dan, se veseliti, kaj popiti in pojesti, se na plaži pod zvezdami ljubiti itd. Seveda pa pesem ne pove, koliko nas to stane, kaj imajo bratje Hrvatje od tega in kako smelo nas med plesom in pesmijo lupijo.

Priznam. Hrvatom zavidam njihov odnos do glasbe, filma, športa, državnosti. Obnašajo se zrelo in državotvorno. Čeprav mi gredo pijani kockasti navijači z baklami v rokah na živce, je vseeno treba priznati, da je sosednja država opravila svoje. Ko odštejemo ekscesnost navijaških skupin, ostane zdrav patriotizem. Ko v isto enačbo vstavimo Slovenijo, ne ostane skoraj nič. V kritičnem trenutku bi se Slovenec razjokal in zapel eno dalmatinsko ali srbsko.

To pa je problem.

Pa ne bom o tem. Že naslednji dan je imela naša tamala zaključni glasbeni nastop po celoletnem pouku petja v privatni ustanovi, ki se imenuje Akademija, inštitut, konservatorij. No, nič ne rečem, bilo je slišati marsikaj dobrega in slabega. Otroci, stari od sedem do sedeminsedemdeset let, so bolje ali slabše zapeli vsak po eno skladbo. Kar mi je padlo v uho, pa je sledeče. Od tridesetih skladb jih je bilo daleč prek polovice tujih. Angleških in hrvaških. Od tridesetih le par avtorskih. Vse ostalo pa že stokrat prežvečen repertoar z juga in zahoda.
Opazovanje nastopajočih na zaključnem glasbenem nastopu vodi v zlato jamo novih antropološko-sociološko-psiholoških spoznanj. Fotografija je ilustrativna. FOTO: COURTNEY COLANTONIO- RAY
Opazovanje nastopajočih na zaključnem glasbenem nastopu vodi v zlato jamo novih antropološko-sociološko-psiholoških spoznanj. Fotografija je ilustrativna. FOTO: COURTNEY COLANTONIO- RAY

Opazovanje nastopajočih pa vodi v zlato jamo novih antropološko-sociološko-psiholoških spoznanj.
Nekaj otrok zamorjenih. Petje namreč ni njihova želja, pač pa skrita želja in frustracija staršev. Predvsem mamic. Sledijo otroci – doktorji posnemanja. Natančni plagiati izvedbe, motorike in kostuma. Precej smešno je gledati osemletno deklico, ki poskuša izvajati nekakšne erotične vaje in spogledovanje s publiko. Treh do petih kandidatov, ki res ne zmorejo peti, pa jih »akademija« vseeno poučuje, ker je to pač posel, ne bom posebej analiziral. Po njihovih nastopih pa aplavz, navdušenje, podpora kljub jasnemu debaklu. Ja, to je ta novodobna strpna družba. Ko prvošolčka, ki ima štirideset kil, LGTB mama in mama vpišeta v atletsko šolo z jasno ambicijo, da bo njun cukrček postal svetovni prvak. Ali morda baletnik?

Nista se še odločili, ampak nekaj od tega bo. In medtem ko starš, ki je rodil otroka, in starš, ki ni rodil otroka, usklajujeta svoje liberalno-svobodnjaške načrte, ki ne priznavajo meja, in jasno besedo razumeta kot teror, se njun cukrček v kotu baše s tretjim hot dogom, od katerega majoneza kar kaplja in curlja.

Uf. Naporna debata, naporno razmišljanje za ta predpočitniški čas. Vseeno je morda bolje, da se prepustim dalmatinskemu melosu in možgane preklopim na off. Če me kdo prisiljuje v razmišljanje o novodobni svobodi in neomejenih možnostih vseh za vse, vključno z rojevanjem otroka, se raje uvrstim v vrsto bedakov, ki svoje življenje grade na preprostem prostaštvu nogometne žoge, roštilja, hladnega piva in dalmatinskega melosa.
Ko odštejemo ekscesnost navijaških skupin, ostane zdrav patriotizem. FOTO: CROPIX
Ko odštejemo ekscesnost navijaških skupin, ostane zdrav patriotizem. FOTO: CROPIX

V zavetju takšnih odločitev pa napreduje in raste svobodni svet brez omejitev staršev. Svet brez jasnih in strogih besed. Brez meja, ki določajo fiziologijo, ločijo fuš od harmonije, ritmiko od aritmike. In na koncu tudi Akademijo, inštitut, konservatorij, ki je v resnici zgolj še ena blagajna, ki jo polnijo frustracije zjebanih staršev, ki izvirni greh svojih staršev zgolj predajajo na pleča svojih potomcev.
Nekreativno.«
Sporočilo svojega Kreativnega škrata sem prebral. In se zamislil.

Izbrano za vas

Izbrano za vas