NA EKS

Kolumna Dejan Vodovnika: Sosedove hruške. Telenovela (2)

V Sloveniji živi in prejema državno plačo okrog tisoč knjižničarjev. Na tem istem trgu pa od svojega pisateljskega dela ne more preživeti niti deset literarnih avtorjev.
Fotografija: Knjižničarji kot del paradoksa FOTO: VORANC VOGEL
Odpri galerijo
Knjižničarji kot del paradoksa FOTO: VORANC VOGEL

Kot obljubljeno prejšnjič, si danes vzemimo nekaj časa za razmišljanje o sladkobi in privlačnosti sosedovih glasbenih, literarnih in filmskih hrušk.
V samostojni Sloveniji imamo ponotranjen vzorec, da je glasba, ki prihaja z juga ali zahoda, moderna, emotivna, srčna, melodična. Naša domača pa nekako siva, okorna. Spet se moramo navezati na zanimivost, opisano v prejšnjem razmišljanju.

Hrvaško ali srbsko ali zahodno svetovno glasbo praviloma, na psiho nivoju, enačimo z dopustom ali mladostjo, eksotičnimi deželami, svobodno in napredno skupnostjo. Zato je ta glasba živa in sproščujoča. Medtem ko je domača prej kot ne morbidna. Zakaj? Ker jo v svojih glavah in srcu povežemo z delovnim vsakdanom, težavami, korumpirano državo, družinsko dinamiko, ki ni rožnata.


Ko v formulo dodamo še interes medijev, ki si žele čim višjo poslušanost, branost ali gledanost, nam je kaj kmalu jasno, da je tuja, predvsem pa južna glasba, recept za poslovni uspeh radijske postaje. A obenem smrt za domačo kulturo, jezik, identiteto. Edina konkurenca južni glasbi je morda slovenska narodno-zabavna glasba, ki pa jo na nezavednem nivoju enačimo s kako polpijano poletno nočjo na gasilski veselici.

Ozavestiti moramo naslednje dejstvo: »Kakovostna sodobna glasba je pomembna za rast, razvoj in obstoj. Ne potiskajmo je v drugi ali tretji plan. Kot družba potrebujemo družbenokritično obravnavo realnega stanja v družbi.«

Takšne teme praviloma streže kakovostnejši glasbeni izbor. Naloga urednika je raziskovanje in spodbujanje kritičnega napredka. Tradicija ne sme onemogočati napredka. Dokler konflikta med tradicijo in napredkom ne bomo končali ali našli skupne poti, bodo zmagovale tuje hruške. Radijske postaje in prodajalci tujih hrušk služijo. Njihov proizvod pa je vse ožji poslušalec. Kriminal.
Boste domačo ali tujo? FOTO: IGOR MALI
Boste domačo ali tujo? FOTO: IGOR MALI

Pojdimo na film ali TV-produkcijo. Tudi tu je v naših glavah opaziti psihološko predispozicijo, da je vse, kar diši po jugu ali zahodu, zadnje čase pa tudi po Bližnjem in Daljnem vzhodu, tako zelo boljše kot domače. Deloma je to res. Slovenija je na tem področju zaspala. Dolgoletna negativna selekcija vsebin in ustvarjalcev je pripeljala do res siromašne domače ponudbe.

Ko privilegirani ustvarjalci ustvarijo zmazek, ga propagandni stroj njihovih »frendov novinarjev« kuje v nebo kot vrhunsko delo. Ker gledalci tega ne potrdijo, jih je treba zamenjati. Gledalce, seveda! Povejmo, da je zadnjih pet slovenskih filmov bojda v kinematografe pritegnilo manj kot 10.000 gledalcev. V seštevku! Oglasili se bodo iz SFC, češ da rezultati ne morejo biti boljši, poredna država jim je odtegnila denar! Ne! Dolga leta je SFC ​produciral podpovprečne in skorajda že bolestne izdelke. Šele zatem je država upravičeno posegla v metastazo.

Mnogo prepozno. Kakor koli. Na tem področju torej domačih hruški niti ni, zato konzumiramo tuje. Rezultat izostanka lastnih zgodb je neobstoj identitete. Človek brez identitete pa je slej ko prej suženj, ki posluša tuje zgodbe in tujega gospodarja. Televizije služijo, rezultat njihovega dela je plitek gledalec. Kriminal.

V literaturi nič bolje. V Sloveniji imamo težave z domačo ustvarjalnostjo. Založniki se mnogo lažje in varneje odločajo za prevode tujih del kot produkcijo stvaritev domačih avtorjev. Državne subvencije za knjigo so premajhne. In, kdo bi to razumel, dostikrat z državnimi sredstvi pomagamo tujim naslovom. Kako razumeti norost, da državni denar v Sloveniji podpira tujo ustvarjalnost? In ni tako le v literaturi. Tudi v glasbi se dogaja podobno. Nacionalni, od državljanov in države financirani radio propagira tujo ustvarjalnost. Kdo lahko še razume takšno norost? Še en zanimiv paradoks pa je ta, da v Sloveniji živi in prejema državno plačo okrog tisoč knjižničarjev. Na tem istem trgu pa od svojega pisateljskega dela ne more preživeti niti deset literarnih avtorjev.
Knjižničarji kot del paradoksa FOTO: VORANC VOGEL
Knjižničarji kot del paradoksa FOTO: VORANC VOGEL

Zaključimo to žalostno kreativno pripoved z besedami ljubljanskega brezdomca, ki je rekel, da »v tej državi nič ne štima. Edino kriminal je visoko organiziran!« Bravo, g. brezdomec. Izvolite hruško.
Aha? Boste domačo ali tujo?
Na branje do prihodnjega tedna. Kreativni škrat!

Izbrano za vas

Izbrano za vas