NA KOŽO
Kolumna Boštjana Fona: Dve plehnati tabli
Toda kaj bi tujcu govoril o železnici? Saj se bo odpeljal. Enkrat že.
Odpri galerijo
Ko je delovnega dneva konec, grem po stari slovenski navadi na pivo. Nekaj lučajev od hišnega naslova je železniška postaja z lokalom. Sreča se prijetno osebje, stalne, ta domače goste, ter prehodne, ki jih je v poletnih mesecih ogromno. Tuji popotniki se prav na tej postaji izkrcajo z mednarodnih vlakov in gredo pobrskat po Gorenjski, drugi se od tam odpravljajo v smeri Avstrije ali Balkana.
Pravzaprav so na Balkanu že. Vsaj, kar je videti na železniškem peronu. Kot da bi se pripeljali v makedonsko Pčinjo ali srbsko Rumo. Turistom je na peronu na voljo drog, kjer sta navijačeni dve plehnati tabli. Na eni je puščica in gor piše Jesenice, na drugi, obrnjeni ravno nasprotno, je poleg puščice zapisano Ljubljana. Nekje na postaji je nalepljen vozni red, ki je še nam, ta domačim, precej nepregleden zbir podatkov ter ur prihodov in odhodov. V nasprotju z japonsko železnico nihče ne naredi harakirija, če ima lokalni vlak do postaje, kjer sta dve plehnati tabli na drogu, deset minut zamude v prvih petnajstih kilometrih vožnje. Potnike bomo o tem obvestili, in to je to. Ta domači se režimo na terasi lokala, ko se po zvočniku oglasi delno momljajoč glas, ki zdrdra podatke o zamudi v priučeni slovenščini. Nato utihne. Angleško? Otovorjenimi z nahrbtniki in kovčki bi lahko v globalno vsem razumljivem jeziku podali vsaj par osnovnih podatkov.
V večerih, ko se zagledajo v daljavi luči lokomotive, ti zbegani Francozi, Danci, Indijci, Američani in nemški vandrovci pograbijo prtljago in se pripravijo na vstop. Pa mimo njih huškne tovorni vlak. Sledi še en snop luči. Procedura s prtljago enaka. In glej ga, zlomka, še ena tovorna kompozicija. Potem gre kdo od zbeganih s perona povprašat nas, ki pijemo pivo, ali kaj vemo, kaj se dogaja? Seveda vemo. Toda kaj bi tujcu govoril o železnici? Saj se bo odpeljal. Enkrat že. Transport se v našem stoletju popotniku ponudi kot eden prvih vtisov o državi. Po naših tirih je, kakršen je. Vlakovno osebje je lahko še tako prijazno, a kaj ko se že pred vstopom v kupe tujcu odstre podhranjenost v smislu podajanja osnovnih informacij. Zato smo na terasi lokala v železniški postaji mi, ta domači, ki poskušamo v tujcu primernem jeziku spraskati najprej opravičilo za tako stanje in mu potem izbrskati podatke o tem, kdaj se bo do dveh plehnatih tabel končno pricijazila kompozicija potniških vagonov, za katero ima vozovnico.
Pravzaprav so na Balkanu že. Vsaj, kar je videti na železniškem peronu. Kot da bi se pripeljali v makedonsko Pčinjo ali srbsko Rumo. Turistom je na peronu na voljo drog, kjer sta navijačeni dve plehnati tabli. Na eni je puščica in gor piše Jesenice, na drugi, obrnjeni ravno nasprotno, je poleg puščice zapisano Ljubljana. Nekje na postaji je nalepljen vozni red, ki je še nam, ta domačim, precej nepregleden zbir podatkov ter ur prihodov in odhodov. V nasprotju z japonsko železnico nihče ne naredi harakirija, če ima lokalni vlak do postaje, kjer sta dve plehnati tabli na drogu, deset minut zamude v prvih petnajstih kilometrih vožnje. Potnike bomo o tem obvestili, in to je to. Ta domači se režimo na terasi lokala, ko se po zvočniku oglasi delno momljajoč glas, ki zdrdra podatke o zamudi v priučeni slovenščini. Nato utihne. Angleško? Otovorjenimi z nahrbtniki in kovčki bi lahko v globalno vsem razumljivem jeziku podali vsaj par osnovnih podatkov.
V večerih, ko se zagledajo v daljavi luči lokomotive, ti zbegani Francozi, Danci, Indijci, Američani in nemški vandrovci pograbijo prtljago in se pripravijo na vstop. Pa mimo njih huškne tovorni vlak. Sledi še en snop luči. Procedura s prtljago enaka. In glej ga, zlomka, še ena tovorna kompozicija. Potem gre kdo od zbeganih s perona povprašat nas, ki pijemo pivo, ali kaj vemo, kaj se dogaja? Seveda vemo. Toda kaj bi tujcu govoril o železnici? Saj se bo odpeljal. Enkrat že. Transport se v našem stoletju popotniku ponudi kot eden prvih vtisov o državi. Po naših tirih je, kakršen je. Vlakovno osebje je lahko še tako prijazno, a kaj ko se že pred vstopom v kupe tujcu odstre podhranjenost v smislu podajanja osnovnih informacij. Zato smo na terasi lokala v železniški postaji mi, ta domači, ki poskušamo v tujcu primernem jeziku spraskati najprej opravičilo za tako stanje in mu potem izbrskati podatke o tem, kdaj se bo do dveh plehnatih tabel končno pricijazila kompozicija potniških vagonov, za katero ima vozovnico.
