NA KOŽO

Kolumna Bojana Budje: Vsi sveti

Nesmrtnosti ni, nisem še srečal nikogar, ki bi se vrnil iz onstranstva. Smrt je dokončen konec.
Fotografija: Ljubljanske Žale. FOTO: Foto: Jure Eržen, Delo
Odpri galerijo
Ljubljanske Žale. FOTO: Foto: Jure Eržen, Delo

Slovenci na leto pokurimo 16 milijonov sveč. Daleč največ te dni. Z razlogom. Spominjamo se mrtvih. Suhoparna statistika je brezdušno izračunala, da je v Sloveniji lani umrlo 24.016 prebivalcev, kar je 3428 več kot leto prej. Covid je zakrivil črno bero, kot je ne pomnimo; naravni prirast je bil najnižji po letu 1945! Temu primerno bomo tudi sveč ta podaljšani vikend prižgali veliko, nemara največ.

Dan mrtvih, vsi sveti, kot so govorili stoletja in tisočletja. Na neki stopnji razvoja se je človek pač prvikrat zavedel svoje minljivosti. In odtlej je edino živo bitje pod soncem, ki se zaveda in razmišlja o koncu svojega življenja. Je to prekletstvo, kazen, ki smo jo vzeli nase ob izgonu iz raja? Nemara. Ali pa nas ta konec, ki začne tiktakati, ko zdrsnemo iz maternice, ko nam prerežejo popkovino in ko zmoremo prvi krik, naredi močnejše? Kdo bi vedel. A edino človek je smrt obeležil z rituali, običaji, poslednjimi pozdravi, ki so lahko gromke salve ali spoštljiva tišina. Kot da imajo mrtvi res še eno svojstveno življenje. Za žive. Kar pomnimo, je tako. Neandertalec, denimo, ki je izumrl pred nekaj deset tisoč leti, z nami ni v rodu. A vendar z njim čutimo povezavo; kult smrti, vera v nekaj sta ga naredila človeškega. Ko izkopavamo njegove kosti, položene v grob, je pogosto dodana rdeča okra. Težko ostaneš hladen. Tudi ko so v Egiptu izkopavali Tutankamona, mladeniča, ki je bil v življenju faraon ne po svoji zaslugi, so z njim našli veliko zakladov. Egipčani so bolj kot katero koli drugo ljudstvo hrepeneli po nesmrtnosti, po še enem življenju onstran groba. Celo posušen šopek je bil v grobnici. Simbol spomina in spominjanja je preživel debelih tri tisoč let. Ga je vanjo vrgla ona? Da se nekoč znova srečata. A nesmrtnosti ni, nisem še srečal nikogar, ki bi se vrnil iz onstranstva. Smrt je dokončen konec.

Človeštvo je veriga. Naprej in nazaj. Nazaj segamo v roke staršev, starih staršev, prababic in pradedkov. Dlje ne sežemo. Nam življenje ne da. A tudi oni so segali nazaj, korak za korakom pridemo tako do začetka človeštva. Vsi mrtvi tega sveta so bili in so deležni spomina, drobca večnosti. Te dni se bomo srečevali s tistimi, ki jih ni več, a so nam bili tako blizu. Tudi sam bom tam na Gorci nad Malečnikom prižgal svečko. Ne eno, več njih. In se poskušal spomniti dne, ko je bilo zadnjikrat.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije