NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Pošta
Poštarji prodajajo vse in še več, ne zmorejo pa spraviti časopisa do bralca.
Odpri galerijo
Poslušam in berem, da bodo slovenski poštarji stavkali. In to na martinovo, 11. novembra torej, ki letos pade na ponedeljek. Pravijo, da zavoljo prenizkih plač in slabih razmer za delo. Težko sodim o tem, vem le, da se s pošto in poštarji veliko dogaja. Krajevne pošte druga za drugo zapirajo svoja vrata, sobotnega raznosa pošiljk in časopisov domala ni več, tudi ne časnikov po podeželju, redčijo se celo obiski mestnih poštarjev med tednom. Le njihova simbolna rumena barva ostaja. V spomin na neke čase, ki jih ne bo več.
Vsega nekaj dni nazaj smo imeli svetovni dan pošte. V spomin na dogodek pred 145 leti, ko je bila ustanovljena Svetovna poštna zveza, pod streho katere se gnete že 192 držav, med njimi 27 let tudi Slovenija. Četudi – resnici na ljubo in razgledanosti v oporo – sega prvo dokumentirano organizirano pošiljanje pošte še v obdobje neverjetnih 2400 let pred našim štetjem. Ko so egiptovski faraoni po svoji deželi pošiljali vsakovrstne odločbe. Tudi ob sobotah. Včasih je bila simbol pošte kuverta, pismo. Nakar so jo Angleži že sredi 18. stoletja povezali s korupcijo. Kajti pismo je moral plačati prejemnik in ne pošiljatelj, cena je bila odvisna od potovalne razdalje in števila listov v kuverti. Če si jo hotel komu zagosti, si v ovojnico pač zatlačil kar največ listov in pošiljko odposlal čim dlje od naslovnika. Kuverta in korupcija sta odtlej nerazdružni, danes kuverte med drugim odpirajo vrata, ki bi navadnim smrtnikom ostala zaprta. Do zdravnikov, sodnikov, tožilcev, uradnikov, do vseh tistih pač, ki nas sicer zviška odpravijo z dvojko. Pismo že dolgo ne pooseblja več pošte.
Danes so neki drugi časi. Čudni, težko razumljivi. Ko poštarji prodajajo vse. Pri njih lahko kupite vrtno orodje, pralni stroj, televizijski sprejemnik, spalnico, hladilnik, erotične pripomočke, kompresorje, sveče, dežnike, rože, računalnike, hrano za mačke in kanarčke, ni da ni. Ne zmorejo pa spraviti časopisa do bralca. Ljudem jemljejo sogovornika, prijatelja. Kajti časnik je več kot bežni znanec, z njim tudi debatiraš. Vse življenje sem časnikar, ljubim časnike, v njih verjamem. Ker so demokratični. V njih prebereš tisto, kar želiš, če ne, obrneš list. Kje v medijih je še to? Mar na televiziji, kjer lahko v premoru za reklame skuhaš večerjo? Tudi če stavkajo, poštarskega štrajka mnogi ne bomo občutili.
Vsega nekaj dni nazaj smo imeli svetovni dan pošte. V spomin na dogodek pred 145 leti, ko je bila ustanovljena Svetovna poštna zveza, pod streho katere se gnete že 192 držav, med njimi 27 let tudi Slovenija. Četudi – resnici na ljubo in razgledanosti v oporo – sega prvo dokumentirano organizirano pošiljanje pošte še v obdobje neverjetnih 2400 let pred našim štetjem. Ko so egiptovski faraoni po svoji deželi pošiljali vsakovrstne odločbe. Tudi ob sobotah. Včasih je bila simbol pošte kuverta, pismo. Nakar so jo Angleži že sredi 18. stoletja povezali s korupcijo. Kajti pismo je moral plačati prejemnik in ne pošiljatelj, cena je bila odvisna od potovalne razdalje in števila listov v kuverti. Če si jo hotel komu zagosti, si v ovojnico pač zatlačil kar največ listov in pošiljko odposlal čim dlje od naslovnika. Kuverta in korupcija sta odtlej nerazdružni, danes kuverte med drugim odpirajo vrata, ki bi navadnim smrtnikom ostala zaprta. Do zdravnikov, sodnikov, tožilcev, uradnikov, do vseh tistih pač, ki nas sicer zviška odpravijo z dvojko. Pismo že dolgo ne pooseblja več pošte.
Danes so neki drugi časi. Čudni, težko razumljivi. Ko poštarji prodajajo vse. Pri njih lahko kupite vrtno orodje, pralni stroj, televizijski sprejemnik, spalnico, hladilnik, erotične pripomočke, kompresorje, sveče, dežnike, rože, računalnike, hrano za mačke in kanarčke, ni da ni. Ne zmorejo pa spraviti časopisa do bralca. Ljudem jemljejo sogovornika, prijatelja. Kajti časnik je več kot bežni znanec, z njim tudi debatiraš. Vse življenje sem časnikar, ljubim časnike, v njih verjamem. Ker so demokratični. V njih prebereš tisto, kar želiš, če ne, obrneš list. Kje v medijih je še to? Mar na televiziji, kjer lahko v premoru za reklame skuhaš večerjo? Tudi če stavkajo, poštarskega štrajka mnogi ne bomo občutili.
