Kolumna Bojana Budje: Milosrčni

Sam sem rahlo začuden, a očitno mama EU za svojo majhno Slovenijo še kar dobro skrbi. Tako vsaj kaže te dni objavljena najnovejša javnomnenjska raziskava Evropskega parlamenta, po kateri EU podpira natanko 70 odstotkov od skupaj 26.669 anketiranih, v Sloveniji je podpora za pičel in nepomemben odstotek nižja. Resnici na ljubo: ko smo tistega sedaj že davnega 1. maja 2004 postali del eujevske družine, je bilo nad svojim novim življenjem in novo mamo vzhičenih celo neverjetnih 94 odstotkov življa pod Alpami; srečnejši od nas so bili le še Danci. A razumljivo. Nenadoma nismo več romali v Trst, Gradec in druga mesta, koder so nas več kot pol stoletja poniževali italijanski in avstrijski trgovci, na mejah pa šlatale ostudne kosmate šape carinikov. In brskale po polivinalistih vrečkah, v katerih je bilo za nekaj deset dojčmark revščine. In prav toliko svobode.

Pa je zanos hitro skopnel, naša pot je krenila navzdol. Nekaj časa celo tako strmo, da bi pristali na zadnjem klinu lestvice zadovoljnih, ako se ne bi pod kiklo mame EU pririnili še Hrvati, Romuni in Bolgari. Sedaj smo nekje v zlati sredini, povsem na vrhu pa s spoznanjem, da eujevske ukrepe najbolje poznamo. Posebno one, povezane s pandemijo. Saj smo si jih tudi razlagali vsak po svoje. Posebno izvirna pri tem je bila oblast. Bruselj je ni pretirano oviral. Kaj šele kaznoval! Ne naključno se danes spomnim pred leti umrlega Franceta Bučarja, enega od očetov slovenske osamosvojitve, kako je opozarjal na zaspanost EU, ki da spi spanje pravičnega na lovorikah nekih starih uspehov. Že davnega leta 2002 je Delo zapisalo njegove besede, da je EU možna le kot organizacija držav, ne organizacija nad njimi. Po svoje se zato čudim milosrčnosti Soslovenk in Soslovencev, da tej Evropi tako zlahka odpušča. Bi rekel celo, da nam je prinesla več razočaranja in žalosti kot veselja. Kajti ona dela za velike, mali smo njene lutke. Za nas je veliko več palice kot korenčka. Tudi v in po epidemiji. Kar kažejo številni prizori z razsežnostmi kataklizme. Družbene kataklizme.

Virus je svet in z njim Evropo pač dodatno spremenil. Napovedal je celo poslednjo sodbo človeštvu. Vselej doslej je za takšnimi praviloma preroškimi sodbami zavladala nekakšna nirvana. In z njo olajšanje. Ker smo pač preživeli. Tudi tokrat bo tako. Le da bo olajšanje kmalu zamenjalo razočaranje. Milijarde bo treba vrniti. Takrat nam bo Evropa manj prijazna.