NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Lisica
Zakaj prav lisica? Ker je najbolj prilagodljiva in iznajdljiva med vsemi živalmi.
Odpri galerijo
Pohorska je zlata! Ob boku Planici in kranjskogorskemu Vitrancu. Trio slovenskih športnih in nacionalnih simbolov, ki že desetletja kljubuje vsemu in vsem. Z Zlato lisico je Maribor zrasel iz štajerske metropole v središče smučarskega sveta. Ne z dinarji, tolarji, evri, to je postal s štajersko trmo, z zagnanci, z rečniki in kompanijo, z Dušanom Senčarjem.
Pa totim mojim Štajercem niti najmanj ni lahko. Ker ni več tiste narodove zagnanosti, ki je – da bi kljubovala eks bratski Jugi – svojčas polnila zakladnico igre Podarim-Dobim. Ker ni več na smučarijo norih direktorjev, če pa se kje kakšen najde, sedijo v njegovem nadzornem svetu dolgočasno varčni gospodje, ki jim pogled na sneg ne dvigne prav ničesar, ne v hlačah ne v žilah. Ker uradna država ni več tako nora na smučarijo, ampak bolj na košarko, nogomet. Ker smo odgnali ali zamrznili trenerje, ki so kaj znali; ti, ki kaj znajo danes, pa jim primanjkuje karizme in denarja. Ker je Vogrinčev Tona, človek, ki ima absolutne, neposredne ali posredne zasluge za vse, kar se je slovenski smučariji zgodilo zlatega, srebrnega ali bronastega, en sam. Neponovljiv. Ker Slovenija zavoljo omenjenega in neomenjenega ni več sposobna vzgajati nepretrganega niza tekmovalcev od pionirčkov do zmagovalcev; Ilka Štuhec in Žan Kranjec sta bolj ali manj osamljena. Ker tudi najbolj fanatični starši spoznavajo, kako drag, neusmiljen in krut šport je smučanje. Ker je vsake, tudi najlepše zgodbe enkrat konec. Ona, Zlata lisica, pa še kar vztraja. Žene jo mariborska trma, ki se pretaka tudi po žilah neuničljive Ilke Štuhec. Spisala je neverjetne rekorde, ne včeraj ne danes nisem denimo slišal ali prebral, da je te dni natanko pol stoletja, kar so naše smučarke na Zlati lisici prvikrat prišle do točk svetovnega pokala. Anja Zavadlav, Metka Jerman in Bojana Dornig so se tistega 8. februarja 1979 vrh mariborskega Pohorja na progi pod Belvijem zapisale v smučarsko zgodovino. Ter še in še.
Zakaj prav lisica? Ker je najbolj prilagodljiva in iznajdljiva med vsemi živalmi. Le tako je lahko mariborska Zlata lisica preživela vse od leta 1964 do danes. Pa seveda s pohorsko trmo!
Pa totim mojim Štajercem niti najmanj ni lahko. Ker ni več tiste narodove zagnanosti, ki je – da bi kljubovala eks bratski Jugi – svojčas polnila zakladnico igre Podarim-Dobim. Ker ni več na smučarijo norih direktorjev, če pa se kje kakšen najde, sedijo v njegovem nadzornem svetu dolgočasno varčni gospodje, ki jim pogled na sneg ne dvigne prav ničesar, ne v hlačah ne v žilah. Ker uradna država ni več tako nora na smučarijo, ampak bolj na košarko, nogomet. Ker smo odgnali ali zamrznili trenerje, ki so kaj znali; ti, ki kaj znajo danes, pa jim primanjkuje karizme in denarja. Ker je Vogrinčev Tona, človek, ki ima absolutne, neposredne ali posredne zasluge za vse, kar se je slovenski smučariji zgodilo zlatega, srebrnega ali bronastega, en sam. Neponovljiv. Ker Slovenija zavoljo omenjenega in neomenjenega ni več sposobna vzgajati nepretrganega niza tekmovalcev od pionirčkov do zmagovalcev; Ilka Štuhec in Žan Kranjec sta bolj ali manj osamljena. Ker tudi najbolj fanatični starši spoznavajo, kako drag, neusmiljen in krut šport je smučanje. Ker je vsake, tudi najlepše zgodbe enkrat konec. Ona, Zlata lisica, pa še kar vztraja. Žene jo mariborska trma, ki se pretaka tudi po žilah neuničljive Ilke Štuhec. Spisala je neverjetne rekorde, ne včeraj ne danes nisem denimo slišal ali prebral, da je te dni natanko pol stoletja, kar so naše smučarke na Zlati lisici prvikrat prišle do točk svetovnega pokala. Anja Zavadlav, Metka Jerman in Bojana Dornig so se tistega 8. februarja 1979 vrh mariborskega Pohorja na progi pod Belvijem zapisale v smučarsko zgodovino. Ter še in še.
Zakaj prav lisica? Ker je najbolj prilagodljiva in iznajdljiva med vsemi živalmi. Le tako je lahko mariborska Zlata lisica preživela vse od leta 1964 do danes. Pa seveda s pohorsko trmo!
