Bojan Budja
NA KOŽO
Objavljeno 22. maj 2020 22.25 | Posodobljeno 22. maj 2020 22.25

Kolumna Bojana Budje: Kelnar Jožek

Ključne besede: komentar

Pomagaj si sam, ne Bog ne sosed in ne EU ti ne bo!

Še pred debelimi štirimi desetletji smo maju rekli mesec mladosti, na njegov petindvajseti dan pa je rajnka Juga slavila dan mladosti. Tistega majskega dne naj bi bil rojen sedanji mladeži bolj ali manj neznani Brozov Jožek z vzdevkom Tito. Tja do konca osemdesetih so mu na predvečer tega dne – torej nekako jutri – brhke mladenke in stasiti mladci vsakoletno predajali štafeto mladosti; nekakšno palico, v katero so bile zapisane najlepše želje za rojstni dan ljubljenega vodje. Početje je bilo desetletja zakon, tako je bilo pač odločeno. Kot je bilo tiste čase v eni glavi v imenu dvajsetih milijonov odločeno vse.

Bil sem med onimi, ki so jih učili, kako je Tito poosebljenje enakopravnosti, poštenja, pravičnosti. Morali smo verjeti. Kapitalizem je bil gnil, socializem pa od bogov Marxa, Lenina in Tita dan. Če sem docela iskren, mi je danes od vseh dejanj Josipa Broza še najbolj zanimiva njegova mladostna želja, da bi postal natakar. Kelnar. Zakaj že? Ker da so natakarji vselej lepo oblečeni, se mu je zareklo za avtobiografijo. A glej ga, zlomka! Kelnar Jožek bi bil danes v najboljšem primeru na čakanju doma, najverjetneje pa na zavodu za zaposlovanje. Brez mašnega gvanta s poštirkano belo srajco in zloščenimi čeveljčki. Tudi brez prebite pare v žepu. Višja sila je za leto, dve, tri, kdo bi vedel, koliko, razblinila sanje tisočem onih, ki so se še pred tremi meseci videli v službi in družbi množice gostov, turistov, poslovnežev. Kazalo je na sanjsko turistično leto.

Namesto tega imamo čase, ki so slabši od Titovih. Takrat smo bili zaprti v meje eks Juge, ki je bila vsaj desetkrat večja od eks republike Slovenije, v katero smo ujeti danes. Lahko smo se torej s fičkom, stoenko ali spačkom cijazili tudi na hrvaško obalo. Spomnim se, pot do Novigrada je bila podvig, na katerega se je familija Budja pripravljala vsaj dva tedna. Danes je še taisto morje dostopno le redkim. Meje so bolj ali manj zaprte, navzven in navznoter. Vem, zakaj za Italijane, ne razumem, čemu za Avstrijce. Zaprli so jih kar jodlarji sami. Da jim domači gostje ne bi ubežali; ne toliko v Slovenijo kot čez našo deželico naprej na sinje Jadransko morje.

Vsakdo se v teh kriznih časih očitno rešuje, kakor ve in zna. Tudi mi, zaenkrat z vavčerji. Ne hodim v cerkev, zato naj mi oni tam zgoraj oprosti, če za današnjo rabo posodobim svetopisemski rek: Pomagaj si sam, ne Bog, ne sosed in ne EU ti ne bo.




Deli s prijatelji