Bojan Budja
NA KOŽO
Objavljeno 15. maj 2020 22.25 | Posodobljeno 15. maj 2020 22.25

Kolumna Bojana Budje: Dve državi, dva virusa

Ključne besede: komentar

Hrvati lahko berejo časopise po kafičih, mi ne. Je njihov virus drugačen od našega?

Predvčerajšnjim sem ob prebiranju zagrebškega Jutarnjega lista pihal od jeze. Včeraj nekaj manj, ko me je zjutraj pričakala novica o preklicu zlovešče epidemije. Naivno misleč, da to vendarle pomeni tudi konec ukrepov, med katerimi najdemo preprečitev dostopa do časopisov in revij v vseh lokalih, gostilnah, bistrojih, bifejčkih, frizerajih, čakalnicah, kozmetičnih salonih itd. Z ustavo zajamčena pravica do obveščenosti, ki jo je tako brutalno poteptal virus, naj bi bila torej po dveh mesecih vrnjena državljankam in državljanom. Na tisoče je pač takih, ki jim do jutranje kavice ni brez časopisa. Spet bi bili skupaj tudi po lokalih. A jok! Ukrepi Nacionalnega inštituta za javno zdravje bojda ostajajo do preklica. Tako je tolmačenje. Tlak se znova dviguje. Z razlogom.

Spoštoval sem vse ukrepe, četudi nekatere težko razumem. Posebno navedenega. Berem namreč že omenjeno četrtkovo številko hrvaškega dnevnika, v katerem je čez dve časopisni strani priobčen zapis z naslovom: »Nacionalni krizni štab: Časopisi so varni, brez strahu jih berite v kafičih in frizerajih.« Med drugim so v njem zapisane besede direktorja hrvaškega zavoda za javno zdravstvo Krunoslava Capka. Dobesedno: »Ne obstajajo nikakršni podatki ali znanstveni dokazi niti ni nikjer v znanstveni literaturi navedeno, da bi lahko bili časopisi prenositelji okužbe s koronavirusom.« Gostincem sporoča, naj jih brez strahu vrnejo v svoje lokale. Edini konkretni nasvet je bil, naj gostje ne ližejo prstov med listanjem. In mi? Pri nas je drugače. Časopisi po lokalih ostajajo nedostopni. Kot da je virus na poti čez Sotlo, Kolpo in Muro mutiral. Ali pa so slovenski časopisi zanj posebno vabljivi zaradi podrobnega razkritja večplastne uporabnosti in koristnosti zaščitnih mask. Kdo bi vedel.

Za časopise trdim, da so človekov najboljši prijatelj. S katerim lahko ure in ure sedim za kuhinjsko mizo ali zleknjen v zofi, ne da bi z njim spregovoril eno samo besedo. Nakar vstanem z občutkom, da je za mano najboljši pogovor, kar sem jih zadnje dni imel. Pogovor s časopisom je pač vselej nekaj posebnega. Nasploh imajo cajtungi veliko skupnega z ljudmi, imamo celo enake sovražnike. Najsi gre za ogenj, vodo, čas, tudi ali vse bolj za lastno vsebino. Zdaj je z njimi še covid-19. In vsi tisti, ki koronavirus delijo na hrvaškega in slovenskega.




Deli s prijatelji