NA EKS

Kolumna Alje Fabjan: Črni semafor

Že več kot leto dni je pomembna le ena stvar, ki se jo očitno odlično obvladuje s semaforjem; tisti, ki bi morali videti, da nikakor ni tako, so najmanj barvno slepi.
Fotografija: FOTO: Getty Images
Odpri galerijo
FOTO: Getty Images

Več kot leto dni trajajoča pandemija je povzročila tektonske spremembe na področju zdravja. Tako v tem, kako ga dojemamo in skrbimo zanj sami, kot v tem, kako je obravnavano in poskrbljeno zanj na družbeni ravni.



Sprememb seveda ni toliko povzročil virus sam, ampak ukrepi za njegovo zajezitev. O upadu števila rakavih bolnikov ter pandemiji depresije in tesnobe raje ne bi, besedo ali dve bi namenila le tistim strokovnjakom, ki so še pred nekaj meseci izjavljali, da zaradi leta, v katerem so se življenja zreducirala na relacijo kavč–hladilnik–ekran, posledic na počutje odraslih in otrok ne bo. Da so vsi tisti, ki se pritožujejo, pač le razvajeni. Zdaj, ko so psihiatrične ustanove, tudi otroške, prepolne, bi pričakovala vsaj njihovo priznanje, da so se zmotili. Zelo zmotili.

Pa nič. Še več – še vedno vsak teden preberem vsaj eno izjavo, ki jo preberem vsaj trikrat, da se prepričam, če berem prav. Kot recimo tista, da je samotestiranje dijakov v bistvu dovoljenje, da si malo povrtajo po nosu. Ha, ha, res smešno. Ali pa anketa NIJZ, ki je pokazala, da so teoretiki zarot pogosto depresivni in nizko izobraženi. Lahko v naslednji anketi pričakujemo razkritje, katere barve oči imajo ti sitni dvomljivci, ki so očitno za NIJZ tako velik problem, da je treba o njih izvedeti čim več? In če se nekomu res zdijo nevarni, kaj nam to lahko pove? Pomislimo, kje bi bili danes brez ljudi, ki dvomijo? Morda bi že popadali z roba našega planeta, ki brez njih pač ne bi bil okrogel.

FOTO: Getty Images
FOTO: Getty Images
Ne bi raje raziskovali resničnih problemov? Na primer, sprememb v zdravstvenem sistemu in njihovih posledic. Sistem že prej ni bil popoln, bil pa je nekako funkcionalen. V enem letu pa se je spremenil v sistem halo pica. Morda še gre, če lahko po telefonu naročimo napotnico za specialista. Ni pa dobro, če specialist vidi naše spremenjeno kožno znamenje le na sliki. Ali če psihiater napiše zdravila na podlagi minutnega telefonskega pogovora. In res me zanima, kako bo devetdesetletnik slikal svoje vneto oko in ga poslal po elektronski pošti. Sploh če nima pametnega telefona. Ali interneta. Revščina bo v prihodnosti očitno ubijala pogosteje kot prej.

Kje so raziskave o tem, kaj vse je v preteklem letu pripeljalo do poslabšanja psihičnega zdravja v vseh starostnih skupinah, najbolj pa pri najmlajših? In kje so predlogi in načrti za reševanje te problematike? Kajti medtem ko fizična bolezen ubije samo mene, psihična bolezen ubije mene ali tebe. Ali pa tebe in mene. Ali pa njega, tebe in mene. Razumemo? Črna kronika že postaja vse bolj črna. Kdo bo štel žrtve? Kdo bo odgovoren za to, da je storilce pahnil čez rob? Kako bo, ko bo udarila še revščina?

Kakšen je plan? Imamo semafor tudi za reševanje tovrstnih težav? Ali bomo spet predvsem zapirali? In koga in kam bomo zapirali, ko bo več nevarno rdečih kot zelenih? Zgolj retorična vprašanja, vem. Očitno je že več kot leto dni pomembna le ena stvar. Ki se jo očitno odlično obvladuje s semaforjem. Tisti, ki bi morali videti, da nikakor ni tako, so najmanj barvno slepi. Če ne popolnoma.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas