KOLUMNA
Kolumna Aleša Čakša: Na trak po zdravje, moč in voljo
Je pač treba vztrajati, se spodbujati, kajti ni napredka brez naprezanja in truda.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty Images
Trak? Trak za tek v fitnesu. Dolgo sem se otepal fitnesa, češ da že ne bom hodil med tiste narcisoidne mišičnjake, obsedene s telesom in dostikrat malo manj s treniranjem možganov. Zato sem tu in tam tekel v naravi, sam, ni bilo slabo, a sem se naveličal, ker šport ni ravno zapisan v mojem DNK. Celo na Ljubljanski maraton sem se odpravil leta 2010, na 9,2 kilometra. In mi je brez večjih naporov razdaljo uspelo preteči. V cilju sem bil silno samozavesten, prepričan, da bom bolj redno tekel, pa se to ni zgodilo.
V vmesnem času sem šel večkrat v hribe, pa redno na Golovec, tu in tam poleti plavat v bazen in jeseni na badminton, a z leti moškemu, če ni dovolj aktiven, trebuh vseeno kar malo poraste. To pa mi ni preveč všeč. Nedavno sem se odločil, da bom malo več časa in več športno dejaven. Želel sem igrati tenis, pa si preveč odvisen od drugih. Enkrat ne more ta, drugič drugi, nima smisla. Pa sem si mislil, da morda pa lahko poskusim v fitnesu, kakem manj priljubljenem, z manj obiska, saj mi ni treba samo uteži dvigovati, tam sta namreč trak, kolo … In sem našel primeren fitnes. Predvsem si vzamem čas za tek in čedalje bolje mi gre. Vsakič pretečem malo več kilometrov, porabim malo več kalorij, čutim, da imam v telesu več moči, in se res prav dobro počutim. Zdi se mi, da sem zdaj res bolj motiviran, vem, da moram ne samo paziti na prehrano, temveč biti redno telesno dejaven.
Za zdaj sem v fitnesu dvakrat na teden, vsakič po eno uro, grem tudi na kolo, blizu sem si z dvema, tremi napravami za moč in krepitev mišic, naredim še nekaj deset trebušnjakov, pa razgibavanje na začetku in koncu vadbe. Prvič po dolgem času sem začutil, da lahko to stanje traja dlje, da ne bom prehitro vrgel puške v koruzo in da mi bo fitnes zlezel pod kožo. Sploh pa sem vesel, ker se odvečne maščobe počasi topijo, trebuh manjša, zadovoljstvo s počutjem in samim sabo pa povečuje.
Dober občutek, ki ga nočem izgubiti. Je pač treba vztrajati, se spodbujati, kajti ni napredka brez naprezanja in truda. In ko si odrasel, se vedno bolj zavedaš, kako vredno je imeti zdravega duha in zdravo telo. Ni kliše, je golo dejstvo.
V vmesnem času sem šel večkrat v hribe, pa redno na Golovec, tu in tam poleti plavat v bazen in jeseni na badminton, a z leti moškemu, če ni dovolj aktiven, trebuh vseeno kar malo poraste. To pa mi ni preveč všeč. Nedavno sem se odločil, da bom malo več časa in več športno dejaven. Želel sem igrati tenis, pa si preveč odvisen od drugih. Enkrat ne more ta, drugič drugi, nima smisla. Pa sem si mislil, da morda pa lahko poskusim v fitnesu, kakem manj priljubljenem, z manj obiska, saj mi ni treba samo uteži dvigovati, tam sta namreč trak, kolo … In sem našel primeren fitnes. Predvsem si vzamem čas za tek in čedalje bolje mi gre. Vsakič pretečem malo več kilometrov, porabim malo več kalorij, čutim, da imam v telesu več moči, in se res prav dobro počutim. Zdi se mi, da sem zdaj res bolj motiviran, vem, da moram ne samo paziti na prehrano, temveč biti redno telesno dejaven.
Za zdaj sem v fitnesu dvakrat na teden, vsakič po eno uro, grem tudi na kolo, blizu sem si z dvema, tremi napravami za moč in krepitev mišic, naredim še nekaj deset trebušnjakov, pa razgibavanje na začetku in koncu vadbe. Prvič po dolgem času sem začutil, da lahko to stanje traja dlje, da ne bom prehitro vrgel puške v koruzo in da mi bo fitnes zlezel pod kožo. Sploh pa sem vesel, ker se odvečne maščobe počasi topijo, trebuh manjša, zadovoljstvo s počutjem in samim sabo pa povečuje.
Dober občutek, ki ga nočem izgubiti. Je pač treba vztrajati, se spodbujati, kajti ni napredka brez naprezanja in truda. In ko si odrasel, se vedno bolj zavedaš, kako vredno je imeti zdravega duha in zdravo telo. Ni kliše, je golo dejstvo.
