NA EKS
Ko to tamo peva*
Ko estradniki služijo evre na slovenskih veselicah, so polni lepih besed in obljub. Ko prečkajo mejni prehod, zagledajo svojo »lijepu našu« in na vse skupaj – pozabijo.
Odpri galerijo
Ni hudič, da tudi gledališka scena ni zabavna. Je! Pa naj si misli kdor koli, kar koli si že hoče.
Avtobus je oni dan izpred prodajne galerije Slovenskega mladinskega gledališča odpeljal približno ob 12.00. Ko so potniki prispeli na Reko, je sledil sprehod, nato pozno kosilo v restavraciji Mornar, nato pa so jo vsi skupaj mahnili proti Hrvaškemu narodnemu gledališču Ivana pl. Zajca. Na eno najbolj uprizarjanih in najvplivnejših dram z nemškega govornega območja, zaradi smrti mladega avtorja nikoli dokončani Woyzeck.
Pravzaprav ne bi bilo nič nenavadnega, če se vse skupaj ne bi dogajalo v sklopu abonmaja Piranski zaliv! Tega sta si že v sezoni 2015/16 omislila Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca na Reki in Slovensko mladinsko gledališče. (Hm, medklic; kaj pa če bi se gledališče za ta abonma poimenovalo v SMG Zmaga pl. Jelinčiča?)
»Kaj si Hrvaška in Slovenija poleg Piranskega zaliva/Savudrijske vale še delita? Z letošnjim letom tudi istoimenski abonma,« so zapisali na spletni strani gledališča. Nič manj pomenljiva ni bila izjava, s katero so vabili na vpis v abonma, ki je sporočala: »Politiki se kregajo, kulturniki pa zabavajo …«
Abonma sta podprla tudi Urad Vlade Republike Slovenije v zamejstvu in po svetu in Slovenski kulturni dom Bazovica na Reki.
Letos je abonma ponujal predstavi Hitchcock in Idioti s slovenske strani ter Labodje jezero in že omenjeni Woyzeck s hrvaške.
Težav obiskovalci doslej, vsaj tako je slišati, niso imeli. V primerjavi s številnimi, ki jih zaradi Piranskega zaliva pač imajo. Uveljavitev odločbe arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško še kar razdvaja slovenske in hrvaške politike doma in v Evropskem parlamentu. Da o ribičih ne govorimo. O absurdnih diplomatskih notah pa še manj. Nestrpneži so prišli na svoj račun, ko lahko po družabnih omrežjih pljuvajo vsepovprek in počez. Stvari gredo v napačno smer, to temo je treba prezračiti, je pred dnevi prepričeval evropolitik Ivo Vajgl. »Ne smemo prispevati k temu, da to postane izključno nacionalistični konflikt,« je sporočal.
Abonma je zagotovo poteza, ki je daleč od politike. Ali pa ne? Za nekatere na Reki je provokacija, za druge »le še eden od abonmajev«. Pri nas, vsaj tako se zdi, zanj ne ve veliko ljudi. Le nekaj ljubiteljev, ki jim ni žal dveh sobot in dveh potovanj na Reko.
Največje hrvaško pristanišče bo evropska prestolnica kulture 2020. Reka je začela priprave na kandidaturo leta 2012. Projekt so naslovili Pristanišče različnosti, z njim pa si želijo uresničiti mesto kulture in kreativnosti za Evropo in prihodnost. »Reka je bila industrijsko mesto, preden se je začela tranzicija. Imenovanje za evropsko prestolnico kulture je priložnost, da mesto končno sklene svojo posttranzicijsko fazo in se na evropskem zemljevidu postavi na položaj, ki mu pripada,« je podpisanemu ob neki priložnosti dejal župan mesta Vojko Obersnel.
A zdi se, da je abonma le miniaturno majhen kamenček odnosov tudi na sceni. Bo kar držalo, kar je pred časom zapisal kolumnistični kolega Matej Fišer, ko se je spraševal, kako je možno, da obstaja država, v kateri so ljudje čisto ok, nacija pa vedno na napačni strani. Kot da bi govorili o dveh stvareh. Seveda je mislil na Hrvaško. Državo, ki ima kar več takih, ki tako radi pljujejo po Sloveniji.
A glej ga, zlomka, ko je treba služiti evre na slovenskih veselicah, dvoranah in še kje, so hrvaški estradniki polni lepih besed in obljub. Ko prečkajo mejni prehod, zagledajo svojo »lijepu našu«, pa na vse skupaj – pozabijo in udrihajo po Sloveniji spet in spet.
No, in zaradi tega nemara sploh ne bi bilo napak, če bi si po vzoru reškega gledališča pl. Zajca in SMG tudi ljubljanska Drama omislila abonma in ga poimenovala Mokriški bančni memorandum ali Po poteh vseh dvostranskih memorandumov, od katerih je Hrvaška odstopila.
A abonma bi moral biti vsaj dvoleten, saj v eni sezoni ne bi mogli uprizoriti vseh predstav o (hrvaški) dvoličnosti. Še večjo veljavo pa bi imela omenjena izjavica, kako se politiki prepirajo, kulturniki pa zabavajo. No, obiskovalci bi se zabavali takisto. Že na avtobusu!
--
* Kdo neki tam poje
Avtobus je oni dan izpred prodajne galerije Slovenskega mladinskega gledališča odpeljal približno ob 12.00. Ko so potniki prispeli na Reko, je sledil sprehod, nato pozno kosilo v restavraciji Mornar, nato pa so jo vsi skupaj mahnili proti Hrvaškemu narodnemu gledališču Ivana pl. Zajca. Na eno najbolj uprizarjanih in najvplivnejših dram z nemškega govornega območja, zaradi smrti mladega avtorja nikoli dokončani Woyzeck.
Ko estradniki služijo evre na slovenskih veselicah, so polni lepih besed in obljub. Ko prečkajo mejni prehod, zagledajo svojo »lijepu našu« in na vse skupaj – pozabijo.
Pravzaprav ne bi bilo nič nenavadnega, če se vse skupaj ne bi dogajalo v sklopu abonmaja Piranski zaliv! Tega sta si že v sezoni 2015/16 omislila Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca na Reki in Slovensko mladinsko gledališče. (Hm, medklic; kaj pa če bi se gledališče za ta abonma poimenovalo v SMG Zmaga pl. Jelinčiča?)
»Kaj si Hrvaška in Slovenija poleg Piranskega zaliva/Savudrijske vale še delita? Z letošnjim letom tudi istoimenski abonma,« so zapisali na spletni strani gledališča. Nič manj pomenljiva ni bila izjava, s katero so vabili na vpis v abonma, ki je sporočala: »Politiki se kregajo, kulturniki pa zabavajo …«
Abonma sta podprla tudi Urad Vlade Republike Slovenije v zamejstvu in po svetu in Slovenski kulturni dom Bazovica na Reki.
Letos je abonma ponujal predstavi Hitchcock in Idioti s slovenske strani ter Labodje jezero in že omenjeni Woyzeck s hrvaške.
Težav obiskovalci doslej, vsaj tako je slišati, niso imeli. V primerjavi s številnimi, ki jih zaradi Piranskega zaliva pač imajo. Uveljavitev odločbe arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško še kar razdvaja slovenske in hrvaške politike doma in v Evropskem parlamentu. Da o ribičih ne govorimo. O absurdnih diplomatskih notah pa še manj. Nestrpneži so prišli na svoj račun, ko lahko po družabnih omrežjih pljuvajo vsepovprek in počez. Stvari gredo v napačno smer, to temo je treba prezračiti, je pred dnevi prepričeval evropolitik Ivo Vajgl. »Ne smemo prispevati k temu, da to postane izključno nacionalistični konflikt,« je sporočal.
Abonma je zagotovo poteza, ki je daleč od politike. Ali pa ne? Za nekatere na Reki je provokacija, za druge »le še eden od abonmajev«. Pri nas, vsaj tako se zdi, zanj ne ve veliko ljudi. Le nekaj ljubiteljev, ki jim ni žal dveh sobot in dveh potovanj na Reko.
Največje hrvaško pristanišče bo evropska prestolnica kulture 2020. Reka je začela priprave na kandidaturo leta 2012. Projekt so naslovili Pristanišče različnosti, z njim pa si želijo uresničiti mesto kulture in kreativnosti za Evropo in prihodnost. »Reka je bila industrijsko mesto, preden se je začela tranzicija. Imenovanje za evropsko prestolnico kulture je priložnost, da mesto končno sklene svojo posttranzicijsko fazo in se na evropskem zemljevidu postavi na položaj, ki mu pripada,« je podpisanemu ob neki priložnosti dejal župan mesta Vojko Obersnel.
A zdi se, da je abonma le miniaturno majhen kamenček odnosov tudi na sceni. Bo kar držalo, kar je pred časom zapisal kolumnistični kolega Matej Fišer, ko se je spraševal, kako je možno, da obstaja država, v kateri so ljudje čisto ok, nacija pa vedno na napačni strani. Kot da bi govorili o dveh stvareh. Seveda je mislil na Hrvaško. Državo, ki ima kar več takih, ki tako radi pljujejo po Sloveniji.
A glej ga, zlomka, ko je treba služiti evre na slovenskih veselicah, dvoranah in še kje, so hrvaški estradniki polni lepih besed in obljub. Ko prečkajo mejni prehod, zagledajo svojo »lijepu našu«, pa na vse skupaj – pozabijo in udrihajo po Sloveniji spet in spet.
No, in zaradi tega nemara sploh ne bi bilo napak, če bi si po vzoru reškega gledališča pl. Zajca in SMG tudi ljubljanska Drama omislila abonma in ga poimenovala Mokriški bančni memorandum ali Po poteh vseh dvostranskih memorandumov, od katerih je Hrvaška odstopila.
A abonma bi moral biti vsaj dvoleten, saj v eni sezoni ne bi mogli uprizoriti vseh predstav o (hrvaški) dvoličnosti. Še večjo veljavo pa bi imela omenjena izjavica, kako se politiki prepirajo, kulturniki pa zabavajo. No, obiskovalci bi se zabavali takisto. Že na avtobusu!
--
* Kdo neki tam poje