Novice
NA EKS
Objavljeno 24. maj 2020 09.33 | Posodobljeno 24. maj 2020 09.33

Klumna Mateja Fišerja: Una ta mala z velikimi joški

Ključne besede: komentar

Če je kaj v tej Sloveniji kraljevega, če obstaja kak simbol, ki združuje eleganco in tradicijo, je to vsekakor lipicanec.

Willendorfska Venera je najstarejši danes znani kipec in datira nekam v leto 25.000 pred našim štetjem. FOTO: WIKIPEDIA
Nekateri se učijo hitreje, nekateri pa so pri ta počasnih. Včasih kdo potrebuje tudi štiristo let, da kaj razume, kar pa ni nujno slabo, saj obstajajo tudi taki, ki ne zaštekajo nikoli. Vendar je tisti, ki je orng butast, vsekakor hitrejši kot tisti, ki mu gre počasi. Ob startnem strelu je hkrati že na cilju. Takšna se mi vsaj zdi naša nova sedanjost.

Te dni obhajamo 440 let Lipice. Lipice, ki jo poznamo po lipicancu. Konju. Ko sem pred dnevi na televiziji videl prispevek o Lipici, sem ponovno dobil nekoliko mrzle noge. Posebno ko se je televizijski posnetek nekaj časa zadržal na parkirišču, kjer so bili označeni prostori za avtobuse. Samo še Jack Nicholson iz Shininga je manjkal. Psihološka grozljivka. Snemalec in montaža verjetno nista bila pozorna na semantično plat tega posnetka. Niso se zavedali, kako prekleto so zadeli bistvo. Vso bedo projekta Lipica, ki jo leta in leta mrcvarijo. Imel sem srečo, da sem v tej Lipici preživel mesec svojega življenja. V hotelu. Živemu se tudi to zgodi. Res izjemen kraj. Z vso svojo surovostjo in eleganco. Kot bi se preselil v čas grand hotelov, ko se je socialno življenje dogajalo v hotelih in termah. Od tod vse tiste velike zgodbe o Jamesu Bondu, hotelu Palacio v Estorilu, Agathi Christie in drugih. Ko je Marc Jacobs prevzel Louis Vuitton, je najprej pogledal v preteklost. Želel si je odkriti genski zapis, tradicijo te hiše. Šele potem ko je razumel, se je lotil novega.

V Lipici se že začetek bere odlično. Sin cesarja Ferdinanda je kupil posestvo od tržaškega škofa. Zakaj? Vsekakor ne, da bi s tem konjem oral. Lipica je royal story. Ko človek gleda dolgoletno mrcvarjenje te Lipice in turbofolk pristop, postane kar slabe volje. Mogoče se v tem primeru najbolj brutalno kaže tista indijska, ko pravijo, da vsak lahko prodaja zgolj v svoji kasti. Če je kaj v tej Sloveniji kraljevega, če obstaja kak simbol, ki združuje eleganco in tradicijo, je to vsekakor lipicanec. Tukaj smo pri ta počasnih. Ob tem lipicancu se lahko slika marsikdo, vendar bodo vsi, ki bodo to sliko pogledali, dejali zgolj eno. Kako lep konj. Del kulture. Pri nas se pač kultura konča s postavljanjem vinskih in pivskih napajalnikov, stolpov, narobe nataknjenimi klobuki ali sekanjem dreves. Moški začnejo baje po petdesetem letu postavljati stolpe ali žagati drevesa. In ko so na položaju, je to vsa kultura, ki jo premorejo. Mogoče je kaj na tem.

Avtobusno parkirišče nima kaj početi pred hotelom v Lipici. Lipica je kronski dragulj našega turizma. Ni za vsakogar. Sliši se grobo, ampak če jo želimo »rešiti«, jo moramo najprej razumeti. Ponotranjiti. Lipicanec je lahko simbol kakovosti, trdoživosti ljudi v tej deželi. Takrat, ko ga bomo razumeli. Na nobeni državni proslavi ne bi smel manjkati. Na nobenem sprejemu visokih gostov, na najbolj prestižnih dogodkih. Lipicanec je iz Lipice. To je vrednost, ki nam je še ni uspelo unovčiti. Pa ne tako, da se bodo horde avtobusnih turistov hodile slikat, potem bodo pa svoje kosilo jedli iz vrečke na avtobusu. Zelo malo ljudi v Sloveniji lahko to razume. Šefica španske jahalne šole na Dunaju je slovita Elizabeth Gürtler, lastnica hotela Sacher. Ker ta segment, to kasto, razume, se v njej giblje. Nagovarjaš »najboljši« segment. J**** državo, ki nima za tristo konj. Tudi mestno razsvetljavo imamo ponoči, pa se nihče ne sprehaja.

Lipicanec je najboljše, kar imamo, in treba ga je integrirati v turizem, gospodarstvo. V najboljši segment. Kultura je hrbtenica turizma. Vse slovite cerkve, katedrale in tromostovja so del tega. Zaradi tega potrebujemo kulturo. Turizem brez kulture je kot policaj brez brkov. Pri nas pa so na eni strani velecenjeni lastniki fliperjev, ki veljajo za realni sektor, na drugi strani pa krvosesni kulturniki, ki namakajo žemljo v vašo kavo. In tisti, ki prodaja žetone, je vreden več kot Avgust Černigoj, eden redkih študentov slovitega Bauhausa, ki je obrnil dizajn in arhitekturo dvajsetega stoletja. Prav tega Černigoja imamo v Lipici. Nemci so stoletnico Bauhausa dodobra unovčili. Pri nas pa nič. Kultura ni integrirana v turizem. Ker velja tista indijska. O kastah. Če si plebs, si pač plebs in boš razumel zgolj fontano s pivom ter štel kozarce. Kdo resen bo cenil tvoje pivo, če ga točiš iz napajalnika. Lipica je lokacija za najboljše. Vendar mora biti tudi ponudba na najvišji ravni. Gre tudi hitreje. Tudi willendorfska Venera je lahko samo »una ta mala z velikimi joški«. In si ob startnem strelu hkrati že na cilju. Še laufati ni treba.
Če je kaj v tej Sloveniji kraljevega, če obstaja kak simbol, ki združuje eleganco in tradicijo, je to vsekakor lipicanec.




Deli s prijatelji