NA KOŽO
Hrana od vsevpovsod
Odpri galerijo
Uradna statistika je te dni objavila podatek, da so cene kmetijskih pridelkov pri pridelovalcih januarja 2018 za dobrih šest odstotkov višje kot januarja lani. To naj bi pomenilo sorazmerno velik skok v panogah, ki so že dolgo v krizi in kažejo izrazite znake stagnacije. To lahko razumemo tudi kot posledico tega, da domače hrane že kritično primanjkuje, zato se je končno zbralo dovolj volje, da se tudi proizvajalcem odrine del kolača. Naša samooskrba z zelenjavo je namreč nezadostna, domače svinjine imamo le dobro tretjino, domače govedine pa vedno več zamenjamo z uvozom iz držav, kjer v rejah ne spoštujejo enakih standardov kot pri nas. Statistični dvig proizvajalčevih cen je torej lahko tudi posledica vse večjega pomanjkanja domače hrane – finale dolgoletnih trendov, ko so trgovci v svojih bitkah za tržne deleže poleg čudovito opremljenih trgovskih površin za privabljanje kupcev uporabljali tudi meso. In ga razvrednotili na raven, ki je tudi sami ne zmorejo več.
Nihče se pri tej statistiki ne vpraša, koliko v resnici znaša teh dobrih šest odstotkov cene, ki so jo dobili proizvajalci. Koliko je sploh to? Je dovolj, da bo zajezilo usihanje doma pridelane hrane? Lahko da ta statistični skok ne zadošča za njihovo preživetje. Kajti, da ne bo pomote, maloprodajne cene istih izdelkov so se dvignile za precej več. Pri tem so v absolutnih zneskih precej več zaslužili trgovci pa tudi država, ki se nikakor ne odrekajo svojim pribitkom na proizvajalčevo in predelovalčevo ceno. Kako rešiti položaj, ki se vse bolj zapleta? Bodo pomagale promocijske kampanje, ki jih država precej okorno namenja ozaveščanju o kakovostnih razlikah med domačo hrano in hrano od vsepovsod? Bo pomagalo nadaljnje usihanje domače pridelave hrane, saj se zaradi nesprejemljivo nizkih odkupnih cen, vse več domačih proizvajalcev umika iz tega neenakega boja? So ti res nesposobni, ker se ne morejo postaviti v bran velikanom iz tujine, ki poleg velikosti uživajo tudi vrsto drugih konkurenčnih prednosti? Se bo končno našel trgovec, ki bo poleg sloganov fair trade za proizvajalce kave in kakava iz eksotičnih dežel ponudil zaščito tudi slovenskim proizvajalcem in predelovalcem? Nič manj niso trajnostni ali ranljivi, pa ne doživijo poštene delitve vrednostnega kolača?
Statistika seveda teh podatkov ne primerja. Brez čustev niza zaporedja vrednosti, medtem ko smo Slovenci vse bolj odvisni od hrane, ki je nismo pridelali sami.
Zaradi nesprejemljivo nizkih odkupnih cen se vse več domačih proizvajalcev umika iz neenakega boja.
Nihče se pri tej statistiki ne vpraša, koliko v resnici znaša teh dobrih šest odstotkov cene, ki so jo dobili proizvajalci. Koliko je sploh to? Je dovolj, da bo zajezilo usihanje doma pridelane hrane? Lahko da ta statistični skok ne zadošča za njihovo preživetje. Kajti, da ne bo pomote, maloprodajne cene istih izdelkov so se dvignile za precej več. Pri tem so v absolutnih zneskih precej več zaslužili trgovci pa tudi država, ki se nikakor ne odrekajo svojim pribitkom na proizvajalčevo in predelovalčevo ceno. Kako rešiti položaj, ki se vse bolj zapleta? Bodo pomagale promocijske kampanje, ki jih država precej okorno namenja ozaveščanju o kakovostnih razlikah med domačo hrano in hrano od vsepovsod? Bo pomagalo nadaljnje usihanje domače pridelave hrane, saj se zaradi nesprejemljivo nizkih odkupnih cen, vse več domačih proizvajalcev umika iz tega neenakega boja? So ti res nesposobni, ker se ne morejo postaviti v bran velikanom iz tujine, ki poleg velikosti uživajo tudi vrsto drugih konkurenčnih prednosti? Se bo končno našel trgovec, ki bo poleg sloganov fair trade za proizvajalce kave in kakava iz eksotičnih dežel ponudil zaščito tudi slovenskim proizvajalcem in predelovalcem? Nič manj niso trajnostni ali ranljivi, pa ne doživijo poštene delitve vrednostnega kolača?
Statistika seveda teh podatkov ne primerja. Brez čustev niza zaporedja vrednosti, medtem ko smo Slovenci vse bolj odvisni od hrane, ki je nismo pridelali sami.
