Novice
NA EKS
Objavljeno 08. avgust 2020 09.00 | Posodobljeno 08. avgust 2020 09.00

Gajsterfarerji

Ključne besede: kolumna

Matej Fišer

Za nekatere je bolje, da ne poskušajo spremeniti sebe v želji, da bi spremenili svet. FOTO: MAMALATINAS.COM
Poljaki so izbrali novega predsednika. Nekaterim je všeč, nekaterim ni. Tokrat je šlo na tesno, prekleto na tesno. Izbralo je pač ljudstvo, kot pravijo s podporo demokratičnih medijev. Demokracija je v zadnjem času dobila neke nove ekstenzije ali kako bi temu rekli. Evropska demokracija je kot blondinka s podaljšanimi nohti, napumpanimi ustnicami in lasnimi vsadki. Vsi se spomnimo dr. Planinška, ki je tabu temo plastičnih operacij postavil v neki »normalni« okvir. Še posebno po tistem intervjuju, v katerem je razlagal, kako je na strokovnem obisku v Braziliji najprej on sam dobil namig, kaj vse bi na njegovem obrazu lahko popravili. Tako pač imamo.

Tudi plastične operacije, ki niso nujno posledice zdravstvenih potreb, so postale del današnje normalnosti. Velikokrat se slišijo tiste modrosti, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe. In se tako množica odpravi na plastične operacije, tudi če jim na videz nič ne manjka. Verjetno v želji, da bi spremenile svet. In tukaj pridemo do dokaj zanimivega pojava, ki ga pred posegom nihče nima v mislih. Nihče ne pomisli, da bi ob tem, ko spremeni sebe v želji, da posledično spremeni tudi svet, lahko to bila sprememba na slabše. Ko greš enkrat pod nož, ves svet zatrepeta. In evo ga. Tukaj smo. Ne glede na to, koliko stvar stane, ni nujno, da prinaša temu svetu boljše čase. In se trudimo in investiramo in vlagamo veliko energije, potem pa je rezultat poraz. Podoben občutek kot ko ekipa, ki po dveh podaljških v finalu svetovnega prvenstva v nogometu izgubi po enajstmetrovkah. Res je, da jim privrženci govorijo, da so za njih zmagovalci, vendar vsak od igralcev v sebi intimno iskreno ve, da je luzer. Vse bi bilo drugače, ko bi tiste tri enajstmetrovke zadeli. Tako kot Poljaki. Šlo je na knap, skoraj bi uspelo, vendar so na koncu luzerji. In tudi tisti, ki jim razlaga, da je tokrat pripravljen sodelovati in tako naprej, v sebi intimno točno ve, kaj bo naredil.

Tako kot pri vsakem vaškem nogometnem klubu, tako kot pri vsaki napumpani, tako je tudi pri narodih. Nekateri so na videz vedno zmagovalci, vendar v sebi intimno pošteno vedo, da so večni luzerji. Verjetno tukaj velja tista o tem, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe. Nekateri se vedno spremenijo na slabše. Avstrijci poznajo izraz gajsterfarer. V bistvu ne gre zgolj za izraz, ampak za stanje naroda. Pri nas tega skoraj ne poznamo. Tam pa je to nacionalni šport. Fantje se za stavo vozijo po avtocesti v nasprotni smeri. Od enega do drugega izvoza. Res je, da se tudi v drugih državah tu in tam zgodi, da se kak dekoncentriran voznik pripelje na avtocesto po napačni strani, vendar gre v tem primeru zgolj za napako. V Avstriji je to šport. Kot motokros ali smučanje. Tako kot je to tam razvito, po mojem ni nikjer drugje. In se na tem mestu vprašamo, zakaj smo tako drugačni in kaj jedo ti ljudje, ki so pripravljeni tvegati svoje življenje za neko stavo in s tem pokazati svoje herojstvo. Od kod to izvira in zakaj tega pri nas ni? Eden od odgovorov bi lahko bil, da do pred kratkim nismo imeli avtocest in se pač ta veščina ni razvila. Vendar je to veščino možno izvajati tudi na cesti, ki ni avtocesta. Herojstvo in dokazovanje herojstva. Verjetno je tukaj hakl. Ljudje in narodi želijo vedno na neki način dokazovati svoje herojstvo, svojo superiornost, zmožnost preživetja. Tako nas učijo. Od majhnega. Od takrat, ko so na osnovnih šolah gostovali narodni heroji, so otokom vtepali v glavo, da so heroji nekaj več. In tako želi vsak s hormoni prenafilan najstnik pokazati, da je heroj. Nekateri te faze ne prerastejo do polne starosti. Če stvar poenostavimo, državna proslava in nove ustnice neke posameznice koreninita v isti zemlji. Imata enako sporočilo.

Poudarjata herojstvo, simbolita superiornost, kažeta podobo, ki naj bi bila boljša, kot smo dejansko, in učita družbo, kaj je lepo, zaželeno. Ne glede na medij, skozi katerega to herojstvo podajamo, je pomembno vedeti, na kak način ljudje to sporočilo preberejo. Ko želimo, da nas mase razumejo, pač sporočilo poenostavimo toliko, da zadene njihov pojmovni okvir. In sporočamo na »razumljiv« način. In prav tukaj je težava. S tem načinom se tisti, ki bi morali narediti preskok, tisti, ki imajo neki intelektualni potencial, ki so cvet družbe, vedno prilagajajo onim drugim, ki nečesa ne razumejo. Namesto da bi tiste, ki ne razumejo, dvigovali v njihovem razumevanju, nivo spuščamo. Tako so norci vedno na pravi strani, tisti, ki nekaj vedo, pa na napačni strani. Če se pojavi dovolj gajsterfarerjev, smo že na tem, da obrnemo smer avtoceste, namesto da bi iz prometa izključili paciente, ki dokazujejo svoje herojstvo z vožnjo v napačni smeri. Ko pogledamo zgodovino, najdemo veliko držav, ki v vsej svoji preteklosti niso nikoli imele normalne oblasti in ljudje normalnega življenja. Vedno neka napetost, vedno ljudje na robu eksistence in vedno z nekimi tenzijami, ko je ljudstvo v resničnostnem šovu. Obstajajo tudi take države, kjer ljudje od svojega dela živijo normalno in jim ni nujno treba biti opredeljen glede gajsterfarerjev, ki so sicer medijsko zanimivi, k normalnemu življenju pa ne prispevajo nič. Malo preveč jih je, tudi pri nas. Teh gajsterfarerjev in teh herojev, če mene vprašate.
Velikokrat se slišijo tiste modrosti, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe.




Deli s prijatelji