NA EKS
Družabna omrežja naša vsakdanja
Vsi so tudi na veliko objavljali, kako se bodo udeležili shoda proti politiki sovraštva, pa potem marsikoga tam ni bilo.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
V dokumentarcu Tribuna – veseli upor scenaristov Mitje in Maje Čander ter režiserja Janeza Burgerja, ki je bil pred kratkim predvajan na nacionalki, publicist Marcel Štefančič ml., ki je bil v študentskih letih urednik revije Tribuna, namigne, v čem se uporniški naboj mlade generacije kulturnikov najbolj razlikuje od tiste, ki je ustvarjala v šestdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Težnjo k uporu in kritičnosti so pokopala – družabna omrežja.
No, ne zares pokopala, ampak ker si danes lahko vsakdo ustvari račun na facebooku, twitterju, instagramu ali kjer koli že ali pa odpre lasten blog, ti v to, da bi vzbujal pozornost s provokativnimi stališči, ni več treba vložiti prav veliko energije. Če so mladi včasih zasedali filozofsko fakulteto in pisali tekste proti Titu, zaradi česar so jim Tribuno, študentski časopis iz naslova dokumentarca, v katerem so bila ta besedila objavljena, kar nekajkrat zaplenili, smo danes bolj kavč revolucionarji, ki se proti sistemu borimo kar na facebooku – in po primer za to nam niti ni treba prav daleč, ker so ravnokar minile parlamentarne volitve.
Začetna stran mojega facebooka je bila v dneh pred volitvami polna zgražanja nad kampanjami nekaterih političnih strank (priznam, da sem temu podlegla tudi sama, ampak vendarle sem potem o tem napisala kolumno, kar je morda malenkost bolj progresivno dejanje od pritoževanja na facebooku), tik pred volitvami pa pozivov vsem enako mislečim mladim, naj gredo za božjo voljo volit, da nam ne bodo spet zafurali države. Ko sem brala te objave, sem za hip postala optimistična – češ, v redu, morda se dandanes res vsi pozivi k spremembam dogajajo na družabnih omrežjih, ampak mogoče bomo pa tokrat kaj spremenili.
Pa nismo – in volilna udeležba je bila 51,97-odstotna. Samo malo več kot polovica državljanov je izkoristila pravico, da sooblikuje politično in družbeno dogajanje v državi, kjer živi. Koliko med njimi je bilo mladih – in koliko mladih ni volilo, me zanima. Če grem še dlje: koliko jih je delilo stavek »Nujno volit!«, pa potem ostalo doma? Skoraj prepričana sem, da bi se tudi med vsemi mojimi aktivističnimi spletnimi prijatelji že našel kakšen tak. Vsi so tudi na veliko objavljali, kako se bodo udeležili shoda proti politiki sovraštva, pa potem marsikoga tam ni bilo.
Družabna omrežja omogočajo tudi, da se tako v politični kot kulturni sferi pa v svetu blogerjev, novinarjev, veganov, kar hočete, oblikujejo klike ljudi, pa ne le mladih: nastanejo otočki, ki so pravzaprav brez večjega pomena za širšo družbo, vendar dobijo ljudje, ki jih naseljujejo, ki so se torej povezali v te družabnoomrežne skupine, občutek, da je to vse, kar obstaja.
Osebe, ki mislijo podobno kot oni, spremljajo objave, v katerih izražajo svoje kritično mnenje, in jim pišejo, da se strinjajo z njimi, kar je zanje dovolj. Namesto da bi recimo delali korake v smeri čistejšega planeta in bolj humanih razmer za delavce, ki izdelujejo oblačila za modne gigante, kot je Zara, ki je zadnje čase ves čas tarča »aktivistov« (oblačila pa še vedno enako prodajana, kar je zgovorno), na instagram storyjih raje delijo, kako podplačani so Zarini delavci, in se zgražajo. Veliko jih oblačila te znamke še vedno nosi. Namesto da bi pisali pesmi in romane, ki jih želijo brati, na twitterju pljuvajo po »mainstream literaturi« in vsem, kar ni v skladu z njihovimi načeli in miselnim horizontom, deset enako mislečih pa jim z všečki kima in pritrjuje. Mainstream literatura se medtem kljub vsemu še vedno prodaja.
V facebook objavi napovejo, da so »kapitalizmu dnevi šteti,« hkrati pa malo pojamrajo o tem, kako jih kapitalizem izžema in kako je to najslabša izmed vseh možnih ureditev in tako dalje. O tem, da bi pustili svojo dobro plačano, a prekleto naporno službo in si poskušali življenje urediti kako drugače, čim bolj neodvisno od kolesja kapitalistične mašinerije, za zdaj ni govora – ampak saj niti ni treba razmišljati o tem, ker je petnajst facebook prijateljev v istem zosu in so s komentarji pod objavo dali jasno vedeti, da »je to napisano res dobro« in da se »popolnoma strinjajo«. Kaj drugega bi si človek sploh lahko še želel?
No, ne zares pokopala, ampak ker si danes lahko vsakdo ustvari račun na facebooku, twitterju, instagramu ali kjer koli že ali pa odpre lasten blog, ti v to, da bi vzbujal pozornost s provokativnimi stališči, ni več treba vložiti prav veliko energije. Če so mladi včasih zasedali filozofsko fakulteto in pisali tekste proti Titu, zaradi česar so jim Tribuno, študentski časopis iz naslova dokumentarca, v katerem so bila ta besedila objavljena, kar nekajkrat zaplenili, smo danes bolj kavč revolucionarji, ki se proti sistemu borimo kar na facebooku – in po primer za to nam niti ni treba prav daleč, ker so ravnokar minile parlamentarne volitve.
FOTO: Reuters
Začetna stran mojega facebooka je bila v dneh pred volitvami polna zgražanja nad kampanjami nekaterih političnih strank (priznam, da sem temu podlegla tudi sama, ampak vendarle sem potem o tem napisala kolumno, kar je morda malenkost bolj progresivno dejanje od pritoževanja na facebooku), tik pred volitvami pa pozivov vsem enako mislečim mladim, naj gredo za božjo voljo volit, da nam ne bodo spet zafurali države. Ko sem brala te objave, sem za hip postala optimistična – češ, v redu, morda se dandanes res vsi pozivi k spremembam dogajajo na družabnih omrežjih, ampak mogoče bomo pa tokrat kaj spremenili.
Pa nismo – in volilna udeležba je bila 51,97-odstotna. Samo malo več kot polovica državljanov je izkoristila pravico, da sooblikuje politično in družbeno dogajanje v državi, kjer živi. Koliko med njimi je bilo mladih – in koliko mladih ni volilo, me zanima. Če grem še dlje: koliko jih je delilo stavek »Nujno volit!«, pa potem ostalo doma? Skoraj prepričana sem, da bi se tudi med vsemi mojimi aktivističnimi spletnimi prijatelji že našel kakšen tak. Vsi so tudi na veliko objavljali, kako se bodo udeležili shoda proti politiki sovraštva, pa potem marsikoga tam ni bilo.
Družabna omrežja omogočajo tudi, da se tako v politični kot kulturni sferi pa v svetu blogerjev, novinarjev, veganov, kar hočete, oblikujejo klike ljudi, pa ne le mladih: nastanejo otočki, ki so pravzaprav brez večjega pomena za širšo družbo, vendar dobijo ljudje, ki jih naseljujejo, ki so se torej povezali v te družabnoomrežne skupine, občutek, da je to vse, kar obstaja.
Objavljali, a niso prišliVsi so tudi na veliko objavljali, kako se bodo udeležili shoda proti politiki sovraštva, pa potem marsikoga tam ni bilo.
Osebe, ki mislijo podobno kot oni, spremljajo objave, v katerih izražajo svoje kritično mnenje, in jim pišejo, da se strinjajo z njimi, kar je zanje dovolj. Namesto da bi recimo delali korake v smeri čistejšega planeta in bolj humanih razmer za delavce, ki izdelujejo oblačila za modne gigante, kot je Zara, ki je zadnje čase ves čas tarča »aktivistov« (oblačila pa še vedno enako prodajana, kar je zgovorno), na instagram storyjih raje delijo, kako podplačani so Zarini delavci, in se zgražajo. Veliko jih oblačila te znamke še vedno nosi. Namesto da bi pisali pesmi in romane, ki jih želijo brati, na twitterju pljuvajo po »mainstream literaturi« in vsem, kar ni v skladu z njihovimi načeli in miselnim horizontom, deset enako mislečih pa jim z všečki kima in pritrjuje. Mainstream literatura se medtem kljub vsemu še vedno prodaja.
V facebook objavi napovejo, da so »kapitalizmu dnevi šteti,« hkrati pa malo pojamrajo o tem, kako jih kapitalizem izžema in kako je to najslabša izmed vseh možnih ureditev in tako dalje. O tem, da bi pustili svojo dobro plačano, a prekleto naporno službo in si poskušali življenje urediti kako drugače, čim bolj neodvisno od kolesja kapitalistične mašinerije, za zdaj ni govora – ampak saj niti ni treba razmišljati o tem, ker je petnajst facebook prijateljev v istem zosu in so s komentarji pod objavo dali jasno vedeti, da »je to napisano res dobro« in da se »popolnoma strinjajo«. Kaj drugega bi si človek sploh lahko še želel?
