Tomaž Mihelič: Mora v Ljubljani

Tisti, ki se redno vozite z različnimi taksi službami po prestolnici, se boste hitro poistovetili z mojimi izkušnjami. Zadnje čase vse bolj intenzivno razmišljam, da bi se vpisal v avtošolo in že enkrat naredil izpit. To si skoraj vsakič znova prisežem, ko bentim čez ljubljanska taksi podjetja. Nikjer na svetu ni slabše organizacije, kot je pri nas, in v zakulisju gnilega sistema je seveda vrtoglavi zaslužek. Župan Zoran Janković je sicer imel idejo, da bi naredil red, vendar sta največja ponudnika udarila po mizi in odstopila od konkretnega predloga za rešitev vse bolj kaotične situacije.

Pa pojdi na avtobus, boste rekli. No, prevozna sredstva si vsak izbira sam in večkrat se človeku mudi, poleg tega je taksi nekakšen prestiž in bi morali temu primerno poskrbeti za svoje stranke, a smo tudi na tem področju še daleč na Balkanu. Seveda nimam nič proti, da je večina šoferjev iz držav bivše Juge, načeloma so celo bolj prijazni in vljudni, če le znajo par slovenskih besed. Pogosto me že ob klicu vse mine, saj se redkokdaj javijo ob prvem poskusu. Nemalokrat te preseneti nov glas na drugi strani žice, ki sprejema naročila. Telefonisti se menjujejo hitreje, kakor si nekateri vozniki menjavajo spodnje perilo. Po smradu iz avtomobilov sodeč se to zgodi dvakrat na mesec.

Ogabne vonjave, nečistoča zaposlenih in njihovih jeklenih konjičkov, obupno slab servis in nepoznavanje osnovnih zakonitosti dela z ljudmi so vrh ledene gore obscene taksi scene. Pritožbe se vrstijo iz ure v uro, nerazumljive čakalne dobe pa se ob nekaj kapljah dežja podaljšajo na skoraj 40 minut. Vedno več je znanih Slovencev, ki na svojih družabnih profilih preklinjajo taksiste, ko bi v resnici morali njihove delodajalce. Oni se odločajo, da zaposlijo vsakega bivšega zapornika z vozniškim dovoljenjem. Nekateri vozijo celo s ponarejenimi izkaznicami, ker mu je komšija zrihtal biznis.

S peripetijami, ki sem jih doživel v zadnjih 20 letih, bi zlahka napisal trilogijo. Od tega, da se požvižgajo na pravila in ne razumejo, zakaj je telefoniranje med vožnjo smrtno nevarno in da kajenje med delom ni dovoljeno. O odgovornosti do tega, da prevažajo ljudi, ne duha ne sluha, še več, zgodilo se mi je tudi to, da sem prisostvoval preprodaji rabljenih avtomobilskih delov in droge. Neki striček z brki je kar med vožnjo reševal križanke, in ko sem ga opozoril na ogrožanje mojega in tujih življenj, se je razhudil, da naj naslednjič naročim drug taksi. Seveda sem ga, še prej pa obvestil njegove nadrejene, a ti običajno ne urgirajo, saj se bojijo osipa zaposlenih. V zadnjem obdobju se selijo iz taksi službe v taksi službo kakor mačke z mladiči. Malo škode tukaj, malo tam in krog je sklenjen.

Skrajni čas je, da na sončno stran Alp spustimo Uber in se bodo nepridipravom malce zatresle hlače. Ob povečani konkurenci bodo tudi najmočnejši taksi ponudniki primorani napraviti red, poostriti čistočo, kompetentnost zaposlenih in predvsem kakovostno izvedbo storitev. Do takrat pa se bom prevažal z nekaterimi svetlimi izjemami, pripadniki ogrožene vrste, izgubljenimi med množico katastrofalnih sodelavcev. Ja, tudi pri nas te lahko preseneti taksist v obleki s kravato in sveže odišavljenim avtomobilom, ki te vljudno pozdravi, se ti zahvali in te zapelje v nov dan.