Prodajajo Kišfalvijevo oštarijo

V zadnjem času, natančneje, govorimo o času po krizi, ki se je začela nekje leta 2008, je razvoj tako imenovane gastronomske scene zelo zanimiv. Čeprav kriza po navadi najgloblje zareže v sektor gostinstva in turizma, se je tokrat zgodil zanimiv preobrat, ki je prav temu delu gospodarstva dal neki novi kakovostni zagon.


Pred krizo je bilo pomembno imeti delnice in s tem lastništvo v različnih pomembnih podjetjih, ki so bila po nekaterih izračunih sumljive vrednosti, pomembno se je bilo pokazati na kakšni jahti od prijatelja ali lizinške hiše, pomembno je bilo vlagati v nepremičnine, ki niso bile nikoli sezidane. Kriza je v slabih dveh letih vse te dobrine spravila na vrednost nič ali pod to.

Ostali so veliki stroški in marsikateri od potencialnih velikih investitorjev je iskal izhod, da bi se rešil iz tega escape rooma v najkrajšem času in s čim manj razcefrano kožo. Ko je šlo dobro, marsikdo ni vedel, zakaj gre dobro, in ko je šlo narobe, prav tako ni vedel, zakaj gre narobe. Je pa bil dober občutek za posameznika, da si pač veliki đek, tudi če ti ni jasno, zakaj točno gre.

Dober občutek pa je ključnega pomena. Verjetno enako, kot ko greš vplačat loto. Pred tem si navaden državljan, anonimnež, potem ko vplačaš loto, pa si potencialni milijonar. Pogled potencialnega milijonarja je drugačen. Potem pride dan, ko izžrebajo zmagovalne številke. Imaš dve možnosti. Ali boš še naprej navadni državljan ali pa greš ponovno vplačat listek, ki ti omogoča pogled na svet potencialnega milijonarja. Tako malo je potrebno, da živiš življenje z dobrim občutkom.

Ko so vse jahte, jadrnice in motorni čolni ostali privezani v zalivu, se je spet začelo življenje navadnega človeka. Nekateri so ugotovili, da je samo tisto, kar poješ, spiješ in verjameš, res njihovo in da jim tega nobena banka, lizinška hiša in revolucija ne more vzeti. Tako se je ponovno pojavilo druženje, druženje z ljudmi, prijatelji. Naenkrat se je odprlo neznano področje uživanja majhnih stvari.

Za dober občutek ni potrebno, da si potencialni milijonar z jahtami in stolpnicami v oblakih, ampak je dovolj, da se usedeš s prijatelji ob kozarcu dobrega vina in koščku dobre salame. Občutek je enako dober z manj stresa in napora. S tem se je začel nekoliko rafinirati okus tistim, ki so se pred tem ne po svoji želji postavljali s kaviarji in kristali. Kar naenkrat so odkrili, da je tudi pri sosedovem mesarju najti kaj dobrega, predvsem pa nekaj, česar ne dobiš v vsakem freeshopu na letališču.

Naenkrat so odkrili domačo gostilno. In prav te domače gostilne so bile od nekdaj center socializacije lokalnega prebivalstva in tisti kraj, kjer se je pilil dober okus. Tako pri hrani, pijači, debati kot pri obnašanju. Tako je bilo tudi v Rogašovcih na Goričkem. Najstarejše stavbe, ki jih hranijo zapisi in način gradnje, so bile gostilna, župnišče in cerkev. Stara Kišfalvijeva gostilna ima tukaj posebno mesto.

Gre za eno najstarejših v današnjem Prekmurju, preživela je marsikateri zgodovinski preizkus. Tako kot je to v navadi, se ob tej gostilni beležijo majhne in velike zgodbe, nekatere pomembne za širše okolje, nekatere intimne, ki veliko pomenijo posameznikom in nikoli ne bodo prišle na dan. Nekaj je legend, nekaj zgodb in nekaj dejstev, ki jih beležijo pisni viri. Ta gostilna je bila tam, ko so v monošterski bitki branili cesarski Dunaj pred Turki. V njej naj bi prespali štabni generali tistega časa.

V njej naj bi se ustavil Napoleon na poti v Moskvo. Nekdanji lastnik Janoš Raffel je s svojimi šestimi konji pomagal furmanom privleči slatino iz Radenec čez hrib do Roganove gostilne v Avstriji, da je lahko slatina nadaljevala pot po celotni cesarski Avstriji. V tej gostilni so dočakali padec monarhije. Prvi sokoli iz tega dela Goričkega so imeli sedež v tej gostilni. In potem pridejo Rusi. Tudi oni so se v dneh osvoboditve nastanili v tej gostilni.

Prvi pravi disko na Goričkem je bil v Kišfalvijevi oštariji. Disco Lokomotiva, ki ga je v kleti gostilne naredil Geza Kišfalvi mlajši. Gostilna je bila vedno dobro povezana s časom. Tako kot obstajajo zaklete lokacije, iz katerih nikoli nič ne nastane, obstajajo lokacije z dobro karmo. Tiste, ki so vedno aktualne. Gostilna se danes spet prodaja. Doslej so se zamenjali lastniki, zamenjali so se vladarji, zamenjali so se politične ureditve in imena držav. A ostali so ljudje. Ljudje, ki hodijo v gostilno. Kar koli se zgodi, vedno ostanejo ljudje in dobre gostilne.