Objavljeno 22. maj 2019 15.42 | Posodobljeno 22. maj 2019 21.27

Preživela sem dan z »begunci«: To vam moram povedati, saj drugi o tem molčijo

Hrvaška novinarka, ki je preživela dan z begunci: To niso begunci, so finančno podprti in organizirano poslani v Evropo.

Simbolična fotografija. FOTO: Blaž Samec
Nekaj glavnih poudarkov:
Ti ljudje niso žejni, to so sami rekli! Razporejeni so po skupinah! Vsaka skupina šteje nekaj deset za vojno sposobnih moških in vsaka skupina ima eno do ženski z otroki. Vsaka skupina ima vodjo, ki ima načrt potovanja. Ne zanimajo jih okoliščine, ampak so kot programirani, da pridejo na cilj, naj si bo to Finska, Švedska, Nemčija ... Prepričani so, da bodo prešli vse meje in tako prišli do cilja.

Zaključek:
Po preživetem dnevu z njimi zaključujem z naslednjimi ugotovitvami: ne, ti ljudje niso teroristi (čeprav je med njimi zagotovo tudi kakšen), ti ljudje so logistično podprti in poslani rušit Evropo znotraj njenih meja, njene zakone in njen smisel. Ti begunci ne bežijo pred vojno, kajti če bi bežali, bi ostali na Hrvaškem, srečni, da so si rešili življenje. Hrvaško obtožujejo barbarstva, ker jih želi popisati.

Poslani so, da resetirajo in uničijo sistem, in to počno pred kamerami! Poslani so, da ustvarjajo kaos (ni treba, da je teroristični, anarhija je dovolj), potem bodo tisti, ki so jih poslali, vzpostavili svoj red.

Kaos bo.

1. zgodba

Ko sem bila priča kaosu na balkonih hotela Porin, ko sem se jezila na hrvaško policijo, ker sem mislila, da nad begunci izvaja teror, so ti začeli v skupinah odhajati iz hotela – popolnoma svobodni. Ustavila sem mladega migranta, ki je znal angleško, in ga vprašala, kaj so jim napravili policisti. Odgovoril je: »Nič, nismo se hoteli registrirati!« Vprašam ga: »So vas tepli?« Odgovori: »Ne, jedli smo, pili in spali, oni pa nam potem niso dovolili, da gremo proti Sloveniji, dokler se ne registriramo, vendar tega ne bomo storili, zato smo vpili: 'Svoboda, na pomoč!«

POSLUŠAM GA IN NE MOREM VERJETI, KAJ SLIŠIM! Ta ilegalni migrant, tako kot tudi ostali, nima dokumentov, vize, potnega lista ali osebne izkaznice. Je brez dokumentov in potem v državi, ki ga gosti bolje kot lastne družine v socialnih stiskah, vzklika svoboda, na pomoč in na ta način manipulira s čustvi ljudi. To trdim, ker jim je v nekem trenutku to uspelo doseči tudi pri meni. Bila sem šokirana. IN NI MI JASNO, KAJ NJIM NI JASNO.

2. zgodba

Ko so tako odhajali iz hotela Porin v skupinah, so se nekateri namestili pod drevesi v hladu. S sodelavko se odločiva približati. Opaziva, da je v skupini ena ženska, nekaj otrok in deset moških, starih med 25 in 35 leti. Moški so se nama približali. Predstaviva se kot novinarki in takrat se zgodi nekaj 'čudežnega'. Moški pokličejo otroke okoli sebe in zahtevajo, da jih slikamo. Nekega otroka so porinili proti kolegici, da bi se skupaj slikala. Namerno nisva hoteli slikati otroka, ker to ni O. K.! Takrat sem opazila, kako so organizirani in pripravljeni za medije. Seveda, prihajajo kamere slovenske in hrvaške televizije in vsi snemajo otroke, ker so otroci tako zanimivi kameram, čeprav je popolnoma jasno, da so otroci tukaj izkoriščeni za druge namene.

3. zgodba

Ker smo opazili, da manipulirajo z lačnimi in žejnimi otroki, je naš kolega poskušal dati 10 evrov eni izmed begunskih deklic. Nato je cela skupina moških vzkliknila: »No money, we have a lot of money! (Ne denarja, imamo veliko denarja.)« Niso dovolili, da damo otroku denar. Nato se približa eden od migrantov, ki mi govori, da niso lačni in žejni. Popolnoma presenečena se sprašujem: »Pa kaj to niso begunci? Niso lačni in žejni?« Nato nam begunec iz Iraka pokaže 500 evrov in trdi, da oni niso siromašni.

Nato sem jih vprašala, kaj potrebujejo, če to niso voda, hrana in postelja. Vsi skupaj so začeli v odgovor vzklikati: »Slovenija!« Vprašam jih, zakaj ne ostanejo na Hrvaškem, oni vzklikajo Slovenija. Vprašam jih, kam gredo, vzklikajo Slovenija. Odgovorim jim, da nimajo papirjev, oni govorijo, da to ni pomembno. Razburjena sem, ti ljudje so kot programirani, da pridejo na svoj cilj.

4. zgodba

Eden od migrantov nam je na vprašanje, kam gre, odgovoril, da gre na Finsko. Pojasnila sem mu, da na papirjih hrvaške policije piše, da mora iti na Zagrebški velesejem, ker nima papirjev, on pa mi je odgovoril, da gre na Finsko. Drugi begunec mi je rekel, da gre na Švedsko, pa nihče od teh dveh ni imel potnega lista. Edino, kar sta imela, je bil denar, veliko denarja.

Zaključek:

Po preživetem dnevu z njimi zaključujem z naslednjimi ugotovitvami: ne, ti ljudje niso teroristi (čeprav je med njimi zagotovo tudi kakšen), ti ljudje so logistično podprti in poslani rušit Evropo znotraj njenih meja, njene zakone in njen smisel. Ti begunci ne bežijo od vojne, ker če bi bežali, bi ostali na Hrvaškem srečni, da so si rešili življenje. Hrvaško obtožujejo barbarstva, ker jih želi popisati.  

Zrinka Kasapić je hrvaška novinarka in kolumnistka. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Deli s prijatelji