Prekletstvo izbire

Škoda, ker Zala in Gašper v soboto nista zmagala na Eurosongu. Če bi, bi lahko to kolumno začela z uvodom, da je Evropa, naveličana disko štanc, glamuroznih oprav, osladnega animiranja občinstva in dramatičnosti, skratka točk, ki vse po vrsti kričijo »izberi mene, izberi mene«, izbrala tista dva, ki si pravzaprav nista želela biti izbrana, a sta bila hkrati najbolj preprosta in pristna – s tem pa sta olajšala izbiro (najbrž ju je iz tega razloga februarja v obupno slabi konkurenci izvajalcev na Emi izbralo slovensko občinstvo).


No, ampak zmagal je Nizozemec Duncan Laurence, ki je bil Zali in Gašperju s preprostim in izčiščenim nastopom, v katerem je predvsem izstopal vokal, precej podoben. Moja poanta je naslednja: ko je izbire preveč, se radi zatečemo k osnovam.

Spomnim se, kako smo pred leti s prijatelji po Berlinu iskali prostor, kjer bi lahko kaj pojedli. Naleteli smo na restavracijo iz samopostrežne verige srednjega cenovnega razreda, ki slovi po dobri italijanski hrani pa tudi po tem, da si lahko obrok v celoti sestaviš sam. Izbrati si je mogoče vrsto in obliko testenin, omako, dodatke k omaki, potem pa iz vsega tega sestaviti še meni – s pijačo, sladicami, kavo ...

Nekaj časa smo stali v vrsti (v takih restavracijah je, tega mi najbrž ni treba poudarjati, vedno gneča), potem pa smo – bodisi ker je čakanje trajalo predolgo bodisi ker so bili vsi tipi testenin in omak, ki smo jih imeli na voljo, prevelika frustracija za nas – preprosto odšli. V bližini smo odkrili štant s pico, vsak si je kupil en kos margerite, in zadovoljni smo se odpravili naprej.

Preobilica izbire na področju hrane in skladb na Eurosongu je še najmanjša težava, ki jo imamo, preveč izbire je namreč povsod: preveč je medijev in naenkrat ne vemo, kateremu bi verjeli (če sploh), preveč samooklicanih komentatorjev na spletu, preveč knjig, serij in filmov, ki jim nikakor ne moremo slediti, in to nas spravlja v obup.

Prevelika izbira vpliva tudi na naše romantično življenje, sploh odkar so spletne aplikacije za zmenkarije tako priljubljene, gor pa lahko skoraj vsako sekundo najdemo človeka, s katerim bi šli morda ven. Psiholog Aleksander Zadel, s katerim sem se pred časom pogovarjala za članek o spletnih zmenkih, mi je dejal, da se ljudje počutimo najbolj udobno, dokler lahko izbiramo med največ sedmimi možnostmi.

Več ko je teh možnosti, bolj anksiozni smo – na aplikacijah za zmenke, v samopostrežni restavraciji ali med kupovanjem oblačil. In ne le to, obstaja tudi verjetnost, da se bomo v tej poplavi slabše odločili. Če poenostavim: ko pridemo v trgovino, kjer ponujajo samo tri modele kavbojk, dva plašča in pet modelov srajc, bomo najbrž odšli s kavbojkami, ki jih potrebujemo.

Če nakupujemo v petnadstropni veleblagovnici, kjer lahko kavbojke dobimo v sto petdeset različicah vseh naših priljubljenih znamk, pa je verjetnost, da jih sploh ne bomo kupili, ker se ne bomo mogli odločiti, katere so prave za nas, velika – namesto tega bomo trgovino zapustili na primer z bleščečim topom, ki je bil v tretjem nadstropju med artikli, znižanimi za 70 odstotkov.

Mark Zuckerberg, Barack Obama, pokojni Steve Jobs in verjetno še kdo so se odločitvam, povezanim z oblačili, že splošno znano izognili tako, da so si omislili »uniformo« – Jobs je vsak dan nosil črn puli, kavbojke in superge new balance, Obama črno ali sivo moško obleko, Zuckerberg pa je znan po sivi majici, modri jopici s kapuco, džinsu in supergah.

Vsi so odločitev za nošenje enakih oblačil, ki so (spet) povsem osnovni, prav nič ekstravagantni kosi, pojasnili podobno: zaradi pomembnih odločitev, ki jih morajo sprejemati vsak dan, poskušajo tiste nepomembne, kot je, kaj obleči ali kolikokrat na dan in kje jesti, avtomatizirati, ne glede na vso izbiro, ki jo imajo na voljo. Iz podobnih razlogov se ljudje najbrž odločajo, da bodo sledili minimalizmu ali v življenje vpeljali trenutno zelo priljubljene metode pospravljanja Marie Kondo.

In to ni nujno slaba ideja; na koncu koncev še tako odločni človek kdaj potrebuje nekoga, ki bi se odločil namesto njega. Le razvaditi se ne smemo in pustiti, da to postane praksa, sčasoma se namreč lahko zgodi, da začnemo naključjem – ali pa drugim ljudem – prepuščati tudi pomembnejše odločitve.