KOLUMNA
Pred mašo na bankomat
Med mašo pa nikar ne pozabite na bankovce višjih vrednosti, kajti v nasprotnem primeru boste domov odnesli neblagoslovljeno košaro z dobrotami.
Odpri galerijo
Cerkev še naprej vztrajno izgublja ugled zaradi lastnih škandalov, požrešnosti in ustrahovanja. FOTO: FB
V duhu velikonočnih praznikov se spet vse vrti okoli Cerkve in denarja namesto družine, o kateri možje v talarjih tako radi pridigajo. Na eni strani škandalozno uničenje kulturne dediščine, ki so jo sredi Pariza ugonobili ognjeni zublji, pri nas pa nizkotno obračunavanje z rimskokatoliškimi ovčicami, češ da se ne spodobi biti preveč stiskaški v svetem hramu. Ihanski župnik je v vlogi božjega pastirja nagovoril svojo čredo, naj si trga od ust in njegovo župnišče bolj dobrodušno nagradi s svojimi dajatvami. Potrkal je na njihovo vest in jih podučil, da drobiž pač ne sodi v duhovniški ofer, saj cerkev vendarle ni parkomat, kamor bi metali fičnke.
Pred mašo bi se spodobilo obiskati bankomat in dvigniti prihranke, da bo gospoda na oltarju srečna, kajti le veliki bankovci štejejo. Kdor da več, bo bližje bogu, še posebno če je med letom manjkal pri mašnih obredih, ima zdaj odlično priložnost, da se odkupi za grehe. Seveda je završalo po medmrežju, kajti tovrstnemu pritlehnemu in ponižujočemu obravnavanju praktikantov vere že dolgo nismo bili priča.
Še bolj vnebovpijoče se zdi, da prihajajo nasveti o prostovoljnih prispevkih med cerkvenim žegnom iz ust nekoga, ki bi moral pridigati o vzdržnosti in skromnosti, namesto da se zavzema za požrešnost in hlepenje po čim večjem zaslužku. Ljudje so dobili še večji odpor do institucionalne vere, saj se ta poleg raznih pedofilskih škandalov vedno globlje pogreza v lastno blato. Povrhu vsega so njihove dejavnosti neobdavčene, in četudi so z ustavo ločeni od države, ji ta vsako leto nameni zajeten kupček davkoplačevalskega denarja, veljaki s križem na prsih pa se naokoli prevažajo z luksuznimi avtomobili in pijejo vino iz zlatih kelihov. In potem si privoščijo še spolitizirati tragedijo notredamskega spomenika, da so ga v plamene spravili teroristi, prebežniki, skratka vsi tisti, ki zadnja leta sejejo strah med pobožno rajo. Iz katastrofe si nabirajo cenene politične točke za prihajajoče volitve v Evropski parlament in enačijo izgorelo streho s koncem naše civilizacije. Nato pa v manj kot enem dnevu s pomočjo nesramno bogatih posameznikov zberejo skoraj milijardo za obnovo tega pariškega turističnega dragulja.
Si predstavljate, koliko lačnih otroških ust bi nahranili z eno samo streho?! Pa naj še kdo reče, da vera ni opij za ljudstvo in da Rimskokatoliška cerkev s svojim sedežem v Vatikanu ni med najbogatejšimi firmami na svetu.
Koliko cerkva je izginilo v nesmiselnih vojnah, koliko kulturne dediščine s tisočletno tradicijo se je sesulo v prah zaradi pehanja po nafti in gospodarski nadvladi velikih plenilcev z zahoda, pa se o tem ni poročalo v takšnem obsegu, kot smo ga deležni v primeru pariške stolnice.
Seveda, ubogi Quasimodo je ostal brez strehe nad glavo in svetu je zakrvavelo srce, saj gre vendarle za našega človeka, naše veroizpovedi, na naši zemlji. Med barvanjem pirhov in strganjem hrena pomislite na uboge notredamske stene, med mašo pa nikar ne pozabite na bankovce višjih vrednosti, kajti v nasprotnem primeru boste domov odnesli neblagoslovljeno košaro z dobrotami.
Pred mašo bi se spodobilo obiskati bankomat in dvigniti prihranke, da bo gospoda na oltarju srečna, kajti le veliki bankovci štejejo. Kdor da več, bo bližje bogu, še posebno če je med letom manjkal pri mašnih obredih, ima zdaj odlično priložnost, da se odkupi za grehe. Seveda je završalo po medmrežju, kajti tovrstnemu pritlehnemu in ponižujočemu obravnavanju praktikantov vere že dolgo nismo bili priča.
Še bolj vnebovpijoče se zdi, da prihajajo nasveti o prostovoljnih prispevkih med cerkvenim žegnom iz ust nekoga, ki bi moral pridigati o vzdržnosti in skromnosti, namesto da se zavzema za požrešnost in hlepenje po čim večjem zaslužku. Ljudje so dobili še večji odpor do institucionalne vere, saj se ta poleg raznih pedofilskih škandalov vedno globlje pogreza v lastno blato. Povrhu vsega so njihove dejavnosti neobdavčene, in četudi so z ustavo ločeni od države, ji ta vsako leto nameni zajeten kupček davkoplačevalskega denarja, veljaki s križem na prsih pa se naokoli prevažajo z luksuznimi avtomobili in pijejo vino iz zlatih kelihov. In potem si privoščijo še spolitizirati tragedijo notredamskega spomenika, da so ga v plamene spravili teroristi, prebežniki, skratka vsi tisti, ki zadnja leta sejejo strah med pobožno rajo. Iz katastrofe si nabirajo cenene politične točke za prihajajoče volitve v Evropski parlament in enačijo izgorelo streho s koncem naše civilizacije. Nato pa v manj kot enem dnevu s pomočjo nesramno bogatih posameznikov zberejo skoraj milijardo za obnovo tega pariškega turističnega dragulja.
Si predstavljate, koliko lačnih otroških ust bi nahranili z eno samo streho?! Pa naj še kdo reče, da vera ni opij za ljudstvo in da Rimskokatoliška cerkev s svojim sedežem v Vatikanu ni med najbogatejšimi firmami na svetu.
Koliko cerkva je izginilo v nesmiselnih vojnah, koliko kulturne dediščine s tisočletno tradicijo se je sesulo v prah zaradi pehanja po nafti in gospodarski nadvladi velikih plenilcev z zahoda, pa se o tem ni poročalo v takšnem obsegu, kot smo ga deležni v primeru pariške stolnice.
Seveda, ubogi Quasimodo je ostal brez strehe nad glavo in svetu je zakrvavelo srce, saj gre vendarle za našega človeka, naše veroizpovedi, na naši zemlji. Med barvanjem pirhov in strganjem hrena pomislite na uboge notredamske stene, med mašo pa nikar ne pozabite na bankovce višjih vrednosti, kajti v nasprotnem primeru boste domov odnesli neblagoslovljeno košaro z dobrotami.
