Oj, sveta si, oj, družina

Vest je bila kratka, vendar pomenljiva. Tako se je glasila: »Mater prijel za vrat, očeta pa udaril. Dolenjski in belokranjski policisti so lani izrekli ukrep prepovedi približevanja 92 ljudem in na pristojno tožilstvo zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini poslali 147 kazenskih ovadb.«

Vest je sicer starejšega datuma, vendar so aktualni podatki dokaj podobni. Ne le za omenjeni del Slovenije.
Pred nekaj dnevi smo že 25. praznovali mednarodni dan družin, ki ga je razglasila Generalna skupščina OZN. Vsako leto ima dan osrednjo temo – letošnja je bila Družine in podnebni ukrepi v povezavi s 13. ciljem trajnostnega razvoja. Že vedo, zakaj so se tako odločili.

Vsakoletno praznovanje mednarodnega dneva družin, vsaj tako pojasnjujejo, odraža pomen, ki ga mednarodna skupnost pripisuje družinam in njihovi vlogi v družbi. Od sprejetja Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 (septembra 2015), ki predstavlja zgodovinski dogovor mednarodne skupnosti za odpravo revščine, zmanjšanje neenakosti, zagotovitev napredka ter zaščite okolja za sedanje in bodoče generacije, so dogodki ob mednarodnem dnevu družin vedno povezani z vlogo družin in družinskih politik pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja (še posebno od 1. do 5. cilja ter 16. cilj). Letošnja tema pa se je torej osredotočila na 13. cilj trajnostnega razvoja – podnebne ukrepe: »Sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam.«


Ne rečem, da je tema nezanimiva ali še manj, neaktualna. Se mi pa zdi, da bi še več in glasneje morali govoriti o družinskem nasilju, pravzaprav o nepapirnih družinah. Na papirju je namreč vse lepo in krasno. Tako kot večina družin, ki jih lahko opazujem skozi okno, na sprehodih po parku … Velikokrat se nato izkaže, da je med njimi kar nekaj takih, ki so na zunaj uj, za štirimi zidovi pa fuj. Žal!

Pred časom sem zasledila mnenje nekega bralca, ki je zapisal, da ko govorimo o nasilju na ulicah ali cestah, se strinjamo, da je tega preveč, in razmišljamo na glas, kako bi ga zmanjšali. Vendar se zatakne, ko začnemo govoriti o nasilju za štirimi stenami, v domu, ki v naših predstavah še vedno velja kot varno zavetišče pred zunanjim svetom. Tam bivajo skrbni starši in ljubeči otroci, tam je idila iz pravljic.

Pozabljamo, da smo ljudje živa bitja, ki reagirajo na vse dobro in slabo iz okolja, naj gre za ulico ali dom. Pozabljamo, da tisti, ki se je srečal z nasiljem doma, to še bolj normalno sprejema na ulici. Res je, da so k njemu bolj nagnjeni moški; to potrjujejo statistike in kultura našega okolja, ki deklice uči potrpežljivosti, lepotičenja, ustrežljivosti, fante pa uveljavljanja z razkazovanjem moči in egoizmom. Tega se najprej »učijo« na račun slabotnejših, da bi v nekem obdobju dozoreli in se postavljali le pred sebi enakimi.


Da ostajamo (malo)meščansko okolje, v katerem je razkrajanje prekrito z dragim parfumom (kot v filmu Osebna prtljaga) ali dokazovanjem, ni več skrivnost; si priznamo ali ne, vendar vse več glasov prihaja o tem, kako so na videz urejene, premožne, zgledne slovenske družine, tako rekoč slovenski ideali, sicer prežete z drobnimi lažmi, neizpolnjenimi pričakovanji, prikritim mrcvarjenjem.

Ideali padajo v vodo in jih odnaša nekam na jug, družine se razkrajajo. Ja, ja, sveta družina, osnovna celica družbe, o čemer lahko slišim govoriti pri svetih mašah ali v predsedniški palači in parlamentu. Na sodiščih pa številni spori, zakonci bi se med sabo najraje pobili, sprti bratje in sestre, nezmožni komuniciranja zaradi zavisti in neodgovornosti. In tako družine namesto da bi res ostale osnovne celice bivanja in soživljenja, postajajo žrtve značajev družinskih članov. In mladi postajajo enaki svojim staršem, saj so kaznovani za prestopke in slabosti svojih staršev.

Zato pa kličem: »Naj živi dan družin 2020!«