Lastovke s kičastim gnezdom

Pri nas pod oknom gnezdijo lastovke. Te so poleg štorkelj zaščitni znak, znak, da gremo v barvni del leta. Prihaja čas, ko se mladiči učijo leteti. Naravni cikel je pač tak, da vsem ne uspe oziroma vsem ne uspe takoj. Mnogokrat se mlade ptice znajdejo na tleh ali na kakšnem nenavadnem kraju, in ne vemo, kako so se tam znašle.

Neko nepisano pravilo pravi, naj človek teh ptic ne rešuje, če niso izpostavljene resni nevarnosti. Za to bodo poskrbele starejše ptice oziroma njihovi starši. Gre pač za naravni red, po katerem je tudi napaka ali neobvladovanje veščine del preživetvene vzgoje ali izobraževalnega sistema, mature, če ga tako imenujemo. Gledano iz drugega zornega kota je ta svet včasih krut in človek si pač ne more pomagati, da ne bi posegel vanj. Vsak rad naredi kaj dobrega, tudi če je to reševanje ptice, ki se še ni naučila dovolj dobro leteti.

Opazovanje ptic je mogoče ena tistih dejavnosti, ki jih mnogi primerjajo s hobijem lovljenja metuljev ali ribičijo. Hobi brez adrenalina. Nasproten današnjim rekreativnim trendom. Ni in. Opazovanje kar tako, predvsem za tiste, ki ne vidijo oziroma ne znajo gledati. Opazovanje ptic ni zgolj opazovanje ptic, pomembno je, kaj znamo videti. Mnoga, tudi znanstvena odkritja temeljijo na tovrstnem »brezkoristnem« gledanju. Tudi gledati ali bolje povedano videti se je treba naučiti. Tako kot leteti.


Opazovanje narave je izjemno zanimivo početje, vendar je potrebnega tudi nekaj znanja o tem. Naravne zakonitosti ali bolje povedano neka logika, po kateri delujejo naravne zakonitosti, niso zgolj hobi ali poklic boemov in znanstvenikov, ampak nas ta logika sledi vsak dan. Lahko povemo, da nas določa, bolj kot se zavedamo. Res je, da nas predvsem zaradi lastne ignorance velikokrat udari nazaj, a še vedno, dan za dnem stopamo na konec grabelj in jih dobivamo s štilom po glavi.

Videti je ena najbolj imenitnih in plemenitih dobrin, v katero ni uspelo poseči sodobnemu svetu. Tega, kar zna posameznik videti, kar sam zazna, mu ne more pričarati nobena tehnologija. In prav videti v naravi je tisto, kar nam je ostalo lastno, tisto samo naše. Tisto naše nebo nad Berlinom in tisti naš mesec nad Sohom. Naravne zakonitosti nas določajo, ne glede na to, ali se jih zavedamo in jih priznavamo ali ne. Ali verjamemo ali ne. Bober vedno podere drevo v pravi smeri. Tako, kot želi zajeziti reko ali usmeriti vodo v mrtvi kanal. Nekateri trdijo, da obstajajo tudi bobri, ki podirajo kontra. Verjetno se zgledujejo po človeku.

Že Vilko Novak v svoji etnografski študiji iz leta 1947 piše, »da se more na rodovitnem Dolinskem in Ravenskem preživljati družina že na posestvu šestih katastrskih oralov – plügov, na Goričkem pa je za to potrebna že podvojena velikost posesti«. Naravne danosti pač določajo, kako bomo živeli in preživeli. Od nekdaj. Ko je bila družina večja, so nekateri šli od doma. Tudi lastovka naredi gnezdo tako veliko, kot ga potrebuje. Ko mladiče nauči leteti, gredo iz gnezda.

Ni lenih in manj lenih lastovk. Dokler opazujemo naravo, je še vse ok. Upajmo le, da živalski svet ne bo začel oponašati nas. Samo predstavljamo si lahko to katastrofo. Zamislimo si, da lastovka naredi gnezdo in ga še malo razširi na levo in desno stran. Naredi še en štok kar tako. Nato vse skupaj pobarva s kakšno frizersko roza barvo in na vhodu naredi rumene obrobe. Pa si naredi še kakšno rezervno gnezdo ob jezeru, malo za počitek.

Potem pa se jih dobi kar nekaj na kupu sredi noči pa začnejo malo žvižgati in se dreti brez razloga. Party time. Srečo imamo, da vsaj še ta živalski svet deluje po naravnih zakonitostih. Da nas ne opazuje preveč, nas ne posnema. V zadnjem času je spet popularno tako imenovano vračanje k naravi. V skladu s tem potem slišimo, da so reševali ekipo turistov iz Himalaje.

To je primer, ko se vračamo v naravo s svojim »drugačnim« videnjem, in ne da opazujemo naravo takšno, kot je. Ne zgolj da opazujemo, ampak tudi da znamo videti. Videti predvsem zmernost in pravo mero. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj si ta živalski svet misli, ko opazuje naše početje.