NA OKO
Komentar Miše Terček: Slovenija ima solze
Res je, da toliko izjemnih talentov, ki jih vidimo v sorodnih tujih šovih, pri nas ni.
Odpri galerijo
Žirantki in nastopajoča v solzah Foto: Sandi Fišer/POP TV
Spet je prišel tisti čas, ko so na sporedu šovi talentov, zato je POP TV znova naoljil oddajo Slovenija ima talent. Ker zmagovalnega konja ne menjaš, smo tudi v novi sezoni dobili že znano žirantsko ekipo, ki odloča o usodi tistih, ki poskušajo z nastopom na odru ljubljanske Opere navdušiti publiko.
Nekaterim to uspeva dobro, drugim manj, tretji pa so tam, da se iz njih lahko brijemo norca. Kot smo počeli pri šovu Jerryja Springerja, nekakšnem človeškem cirkusu. Na koncu koncev gre v prvi vrsti za televizijski šov, katerega osnovni namen je zabavati, četudi z neumnostmi.
Pa naštejmo najprej vsem dobro znane žirante: Branko Čakarmiš, nekakšen Popov dosmrtni programski direktor, balerina Ana Klašnja, ki te dni kuka iz skoraj vsake reklame, Marjetka Vovk iz dua Maraaya, pred tem pa (kar radi pozabljamo) Turbo Angels, in Lado Bizovičar, danes že kar izkušen televizijec, ki hodi po poti Jonasa Žnidaršiča in Petra Polesa, torej od kulskih oddaj za mladino do tovrstnih dobro plačanih mainstream šovov. Branko je še vedno v vlogi slovenskega Simona Cowella, strogega, kritičnega alfa samca, Marjetka naj bi bila kot učiteljica glasbe strokovnjakinja za petje, Ana za ples, Lado pa za ... hja, Lado pač dela šov, ker je od njih najprepoznavnejši televizijec.
Tako da je njegova paleta nalog v očeh gledalcev zelo široka – od dvornega norčka do glavnega agitatorja. V to, zakaj (zaboga!) že ne osvežijo ekipe žirantov, se ne bomo spuščali, sprejmimo, da pač »takle mamo«.
V prime time (najbolj gledanem) terminu nedeljskih večerov ustvarjalci oddaje Slovenija ima talent pričakovano igrajo na čustva. Do zdaj smo lahko videli dve oddaji, koliko od tega, kar vidimo v finalnem izdelku, je zrežirano in dogovorjeno in koliko spontano, vedo zgolj tisti za kamerami. Od nas gledalcev pa je odvisno, koliko temu verjamemo. Naloga televizije je pač, da nas prepriča, ne glede na to, ali je to, kar vidimo na zaslonu, fikcija ali resničnost.
Po navadi so v tovrstnih šovih nastopajoči skrbno izbrani. In z namenom, da se dobro vklopijo v scenarij, ki bo sledil v naslednjih epizodah. Nekateri so izpostavljeni zaradi talentov, drugi zaradi napak. Tako pač je. In tako je vedno bilo. Televizija z gledalci rada manipulira, gledalci pa smo radi zapeljani, predvsem stran od dolgočasja vsakdana. Zato so pri tovrstnih oddajah najpomembnejše emocije, ki jih v nas vzbudijo nastopajoči in njihove zgodbe.
Res je, da toliko izjemnih talentov, ki jih vidimo v sorodnih tujih šovih, pri nas ni. Ali je to posledica majhnega trga ali česa drugega, niti ni pomembno. Zato pa se najbrž na Popu toliko bolj osredotočajo na zgodbe nastopajočih in ne toliko na njihove talente. Za genialnost slednjih vam raje priporočam internet oziroma youtube.
V zadnji epizodi je recimo izstopala tekmovalka Lena, ki je povedala zgodbo o svojem pokojnem dedku, ki jo je pri petju vedno vzpodbujal. In tu se je začela oddaja, ki bi jo lahko naslovili Slovenija ima solze. Obe, Ana in Marjetka, sta jo po nastopu v solzah objeli, zakulisni sovoditelj Sašo Stare, sicer stand up komedijant, je Leni prinesel na oder celo robčke, da je dramatičnemu televizijskemu trenutku dodal malce komičnosti. Marjetka je tudi za žirantsko mizo še kar naprej jokala in nato izpovedala še svojo življenjsko pot, da je tudi ona izgubila svoje bližnje in da upa, da navijajo zanjo med zvezdami. Ganljivo, ni kaj.
»Zato, ker si z eno samo skladbo spravila celo omizje v jok, je moj JA,« je rekel Lado. Branko, ki deluje, kot da se od vseh resnično najmanj zabava, je bil edini, ki je ohranil trezno in strokovno glavo ter rekel, da ga pevsko ni prepričala, zato je Leni dal NE. Marjetka sicer večkrat joče. Ko je tekmovalka Dunja zapela njeno pesem Here For You, je spet začela puščati.
Talentov je v oddaji sicer malo mešano na žaru, a že tradicionalno bo najbrž zmagal pevski ali plesni talent, zato so vsi preostali bolj mašila.
Je oddaja predolga? Za gledalca zagotovo. Za oglaševalce in televizijski proračun pa ne. Dolžina je nujno zlo. Takšna je pač realnost na komercialni televiziji in zato pri tem ne bomo moralizirali. Slovenija ima talent pa vsebinsko ne ponuja nič takega, česar še niste videli v prejšnjih letih, če pa se boste odločili za ogled, za vsak primer pripravite robčke, saj smo že v napovedniku za prihodnjo oddajo videli, da bodo spet tekle solze. In te imamo gledalci očitno radi.
Nekaterim to uspeva dobro, drugim manj, tretji pa so tam, da se iz njih lahko brijemo norca. Kot smo počeli pri šovu Jerryja Springerja, nekakšnem človeškem cirkusu. Na koncu koncev gre v prvi vrsti za televizijski šov, katerega osnovni namen je zabavati, četudi z neumnostmi.
Pa naštejmo najprej vsem dobro znane žirante: Branko Čakarmiš, nekakšen Popov dosmrtni programski direktor, balerina Ana Klašnja, ki te dni kuka iz skoraj vsake reklame, Marjetka Vovk iz dua Maraaya, pred tem pa (kar radi pozabljamo) Turbo Angels, in Lado Bizovičar, danes že kar izkušen televizijec, ki hodi po poti Jonasa Žnidaršiča in Petra Polesa, torej od kulskih oddaj za mladino do tovrstnih dobro plačanih mainstream šovov. Branko je še vedno v vlogi slovenskega Simona Cowella, strogega, kritičnega alfa samca, Marjetka naj bi bila kot učiteljica glasbe strokovnjakinja za petje, Ana za ples, Lado pa za ... hja, Lado pač dela šov, ker je od njih najprepoznavnejši televizijec.
Tako da je njegova paleta nalog v očeh gledalcev zelo široka – od dvornega norčka do glavnega agitatorja. V to, zakaj (zaboga!) že ne osvežijo ekipe žirantov, se ne bomo spuščali, sprejmimo, da pač »takle mamo«.
V prime time (najbolj gledanem) terminu nedeljskih večerov ustvarjalci oddaje Slovenija ima talent pričakovano igrajo na čustva. Do zdaj smo lahko videli dve oddaji, koliko od tega, kar vidimo v finalnem izdelku, je zrežirano in dogovorjeno in koliko spontano, vedo zgolj tisti za kamerami. Od nas gledalcev pa je odvisno, koliko temu verjamemo. Naloga televizije je pač, da nas prepriča, ne glede na to, ali je to, kar vidimo na zaslonu, fikcija ali resničnost.
Po navadi so v tovrstnih šovih nastopajoči skrbno izbrani. In z namenom, da se dobro vklopijo v scenarij, ki bo sledil v naslednjih epizodah. Nekateri so izpostavljeni zaradi talentov, drugi zaradi napak. Tako pač je. In tako je vedno bilo. Televizija z gledalci rada manipulira, gledalci pa smo radi zapeljani, predvsem stran od dolgočasja vsakdana. Zato so pri tovrstnih oddajah najpomembnejše emocije, ki jih v nas vzbudijo nastopajoči in njihove zgodbe.
Res je, da toliko izjemnih talentov, ki jih vidimo v sorodnih tujih šovih, pri nas ni. Ali je to posledica majhnega trga ali česa drugega, niti ni pomembno. Zato pa se najbrž na Popu toliko bolj osredotočajo na zgodbe nastopajočih in ne toliko na njihove talente. Za genialnost slednjih vam raje priporočam internet oziroma youtube.
V zadnji epizodi je recimo izstopala tekmovalka Lena, ki je povedala zgodbo o svojem pokojnem dedku, ki jo je pri petju vedno vzpodbujal. In tu se je začela oddaja, ki bi jo lahko naslovili Slovenija ima solze. Obe, Ana in Marjetka, sta jo po nastopu v solzah objeli, zakulisni sovoditelj Sašo Stare, sicer stand up komedijant, je Leni prinesel na oder celo robčke, da je dramatičnemu televizijskemu trenutku dodal malce komičnosti. Marjetka je tudi za žirantsko mizo še kar naprej jokala in nato izpovedala še svojo življenjsko pot, da je tudi ona izgubila svoje bližnje in da upa, da navijajo zanjo med zvezdami. Ganljivo, ni kaj.
»Zato, ker si z eno samo skladbo spravila celo omizje v jok, je moj JA,« je rekel Lado. Branko, ki deluje, kot da se od vseh resnično najmanj zabava, je bil edini, ki je ohranil trezno in strokovno glavo ter rekel, da ga pevsko ni prepričala, zato je Leni dal NE. Marjetka sicer večkrat joče. Ko je tekmovalka Dunja zapela njeno pesem Here For You, je spet začela puščati.
ni podpisa
Talentov je v oddaji sicer malo mešano na žaru, a že tradicionalno bo najbrž zmagal pevski ali plesni talent, zato so vsi preostali bolj mašila.
Je oddaja predolga? Za gledalca zagotovo. Za oglaševalce in televizijski proračun pa ne. Dolžina je nujno zlo. Takšna je pač realnost na komercialni televiziji in zato pri tem ne bomo moralizirali. Slovenija ima talent pa vsebinsko ne ponuja nič takega, česar še niste videli v prejšnjih letih, če pa se boste odločili za ogled, za vsak primer pripravite robčke, saj smo že v napovedniku za prihodnjo oddajo videli, da bodo spet tekle solze. In te imamo gledalci očitno radi.
