Komentar Mateja Lahovnika: Prisluškovalna afera

V opisu delovnih nalog obveščevalnih služb je, da zbirajo relevantne informacije in po potrebi – ko gre za prvovrstna politična vprašanja – tudi prisluškujejo. Arbitraža je bila prav takšno prvovrstno politično vprašanje, zato je seveda vprašanje, kaj je počela slovenska protiobveščevalna služba, da tega ni predvidela in pozneje zaznala.

Hrvaški obveščevalci so naredili domačo nalogo, naša protiobveščevalna služba pa očitno ne. Nič nam ne pomaga stokanje, da se prijateljskim sosednjim državam ne prisluškuje. Navsezadnje to ni prvi niti zadnji primer, ko je prišlo v javnost, da si naša in hrvaška stran prisluškujeta. V primeru arbitraže se zato zdi skoraj neverjetno, kako sta bila lahko slovenski arbiter in od vlade določena predstavnica tako malomarna, da sta se usklajevala po nezavarovani telefonski liniji. Bili bi skrajno naivni, če bi domnevali, da hrvaška stran ni počela enako in da se njihov arbiter ni posvetoval z vladnim predstavnikom. Niso pa tega počeli po nezavarovanih telefonskih linijah! Z lahkomiselnostjo so naša agentka in arbiter ter speči obveščevalci hrvaški strani kar na pladnju ponudili izgovor za rušenje arbitraže. Stanje na meji je zdaj takšno kot pred arbitražo.

Arbitražne rešitve seveda ni mogoče uresničiti brez sodelovanja druge strani. Namesto da bi arbitraža postala vzorčen primer reševanja mejnih sporov, je postala vzorčen primer, kako se sporov ne sme reševati. Hrvaška je za Slovenijo četrta najpomembnejša gospodarska partnerica, zato je po svoje absurdno, koliko škode sta državi pripravljeni povzročiti druga drugi zaradi mejnega konflikta, ki nima velikega ekonomskega pomena. Namesto da bi skupaj reševali odprte probleme in na primer schengensko mejo poskusili čim prej prestaviti bolj proti vzhodu, si raje mečemo polena pod noge. Kratko pa potegnejo navadni ljudje, kot na primer turisti in dnevni potniki, ki bodo še naprej ure in ure čakali v nepredvidljivih mejnih kolonah in iskali maloobmejne prehode.