NA KOŽO
Komentar Mateja Lahovnika: Poletne težave sosedov
Iz leta v leto ni mogoče višati cen storitev, če gostom v zameno ne ponudiš nekaj več.
Odpri galerijo
Pri naših južnih sosedih so prvi podatki o letošnjem vrhuncu turistične sezone sprožili pravi mali preplah. V prvi polovici julija so imeli kar za 5 % manj turističnih prenočitev. Na Hrvaškem je letos že na prvi pogled precej manjša gneča, kot smo je bili navajeni na vrhuncu sezone. Tradicionalne vrste pri čakanju za trajekte na otoke so občutno krajše, pa tudi sicer ni nikjer kakšne posebne gneče.
Zato se postavlja vprašanje, ali so sosedi z nenehnim dvigovanjem cen, ne da bi hkrati sorazmerno dvignili kakovost storitev, šli korak predaleč. Na Hrvaškem tako že ugotavljajo, da iz leta v leto pač ni mogoče višati cen storitev, če gostom v zameno ne ponudiš nekaj več. Pri sosedih odmevajo tudi različni poskusi ekspresnega zaslužkarstva, ki včasih mejijo na oderuštvo.
Najlepši primer je primer bivšega hrvaškega vaterpolista iz Korčule, ki že nekaj let živi v Barceloni. Pri vrnitvi domov mu je taksist za pot od letališča Resnik v Splitu do mesta Split zaračunal 80 evrov, za letalsko vozovnico od Barcelone do Splita pa je plačal 75 evrov. Nekaj kilometrov vožnje od letališča do mesta je torej stalo več kot letalska vozovnica od Barcelone do Splita. Podoben primer se je zgodil v Zadru. V času družabnih omrežij, ko turisti posnetek računa naložijo na facebook ali twitter, se takšne novice širijo kot blisk.
Hrvaška s turizmom po metodi satelitskih izračunov, ki upoštevajo vse povezane dejavnosti, zasluži skoraj petino vsega, kar ustvari. Slovenci smo še vedno med najpogostejšimi gosti, čeprav se mlajše generacije vse raje odločajo za cenovno dostopnejše in nič manj atraktivne destinacije, kot so Turčija, Grčija, Španija pa tudi Egipt, Tunizija in Maroko.
Ne smemo niti spregledati, da v zadnjih letih zelo narašča povpraševanje po dopustovanju ob domačih jezerih, kot sta Bled in Bohinj, ter rekah, kot so Kolpa, Soča in Nadiža. Mlajši turisti si želijo aktiven oddih in jih še zdaleč ne zanima samo poležavanje na plaži. Slovenski turizem najbolj cveti ob jezerih in rekah ter v gorah, na obali pa imamo težave. Podobno kot sosedi, ki nekako nočejo razumeti, da morajo za več denarja ponuditi nekaj več.
Iz leta v leto ni mogoče višati cen storitev, če gostom v zameno ne ponudiš nekaj več.
Zato se postavlja vprašanje, ali so sosedi z nenehnim dvigovanjem cen, ne da bi hkrati sorazmerno dvignili kakovost storitev, šli korak predaleč. Na Hrvaškem tako že ugotavljajo, da iz leta v leto pač ni mogoče višati cen storitev, če gostom v zameno ne ponudiš nekaj več. Pri sosedih odmevajo tudi različni poskusi ekspresnega zaslužkarstva, ki včasih mejijo na oderuštvo.
Najlepši primer je primer bivšega hrvaškega vaterpolista iz Korčule, ki že nekaj let živi v Barceloni. Pri vrnitvi domov mu je taksist za pot od letališča Resnik v Splitu do mesta Split zaračunal 80 evrov, za letalsko vozovnico od Barcelone do Splita pa je plačal 75 evrov. Nekaj kilometrov vožnje od letališča do mesta je torej stalo več kot letalska vozovnica od Barcelone do Splita. Podoben primer se je zgodil v Zadru. V času družabnih omrežij, ko turisti posnetek računa naložijo na facebook ali twitter, se takšne novice širijo kot blisk.
Hrvaška s turizmom po metodi satelitskih izračunov, ki upoštevajo vse povezane dejavnosti, zasluži skoraj petino vsega, kar ustvari. Slovenci smo še vedno med najpogostejšimi gosti, čeprav se mlajše generacije vse raje odločajo za cenovno dostopnejše in nič manj atraktivne destinacije, kot so Turčija, Grčija, Španija pa tudi Egipt, Tunizija in Maroko.
Ne smemo niti spregledati, da v zadnjih letih zelo narašča povpraševanje po dopustovanju ob domačih jezerih, kot sta Bled in Bohinj, ter rekah, kot so Kolpa, Soča in Nadiža. Mlajši turisti si želijo aktiven oddih in jih še zdaleč ne zanima samo poležavanje na plaži. Slovenski turizem najbolj cveti ob jezerih in rekah ter v gorah, na obali pa imamo težave. Podobno kot sosedi, ki nekako nočejo razumeti, da morajo za več denarja ponuditi nekaj več.
