NA KOŽO
Komentar Mateja Lahovnika: Alkoholna meja
Problem ni večina voznikov, ampak so pravi problem objestni posamezniki.
Odpri galerijo
Agencija za varnost prometa je pred dnevi vložila pobudo na ministrstvo za infrastrukturo, da se dovoljena stopnja alkohola z 0,5 promila zniža na 0,2. Pri tem pa so zanemarili, da pri nas niso največji problem tisti vozniki, ki le za malo presežejo dopustno alkoholno mejo ali na primer malo presežejo omejitve hitrosti.
Največji problem so večkratni kršitelji, ki ne upoštevajo nobenih prometnih pravil in močno ogrožajo prometno varnost. Tem je tako in tako vseeno, kako je postavljena alkoholna meja. Ne gre tudi spregledati, da sta pred kratkim šef mariborskih kriminalistov in okrožna državna tožilka iz Prekmurja dokazala, da meja še zdaleč ni postavljena previsoko.
Okrožna državna tožilka je stopnjo alkohola, ki se še dopušča udeležencem v prometu, prekoračila za skoraj štirikrat. Namesto da bi poostrili kazensko zakonodajo in trajno spravili s cest najbolj nevarne voznike, ki prometne predpise močno kršijo, bi agencija za varnost prometa privijala vse voznike in nižala dopustno alkoholno mejo v prometu. Problem ni večina voznikov, ampak so pravi problem objestni posamezniki, ki močno alkoholizirani in s krepko preveliko hitrostjo ogrožajo življenja drugih.
Prav te objestneže pa preveč popustljivo kazensko obravnavamo. V takšnih primerih je namreč zoper voznika v cestnem prometu vložena le kazenska ovadba zaradi nevarne vožnje. Tako so tisti, ki pijani ali celo drogirani s preveliko hitrostjo povzročijo nesrečo s smrtnim izidom, pri nas zelo prizanesljivo kazensko obravnavani. Namesto da bi država hitro in učinkovito sankcionirala najbolj objestne voznike, se raje spravlja kar na vse počez. To je približno tako, kot če bi kmet, namesto da bi izruval plevel, raje kar požgal vso njivo.
Moderna institucionalna ekonomska teorija pravi, da je za uspešen razvoj države ključna učinkovitost institucij, in sicer tako formalnih (zakoni, pravila, pravosodje, regulatorji ...) kot neformalnih (norme obnašanja, etična pravila, navade ...). Slovenska država pa je zelo uspešna pri vzpostavljanju reda, ko gre za manjše prekrške, in bistveno manj, ko gre za kazniva dejanja.
Največji problem so večkratni kršitelji, ki ne upoštevajo nobenih prometnih pravil in močno ogrožajo prometno varnost. Tem je tako in tako vseeno, kako je postavljena alkoholna meja. Ne gre tudi spregledati, da sta pred kratkim šef mariborskih kriminalistov in okrožna državna tožilka iz Prekmurja dokazala, da meja še zdaleč ni postavljena previsoko.
Okrožna državna tožilka je stopnjo alkohola, ki se še dopušča udeležencem v prometu, prekoračila za skoraj štirikrat. Namesto da bi poostrili kazensko zakonodajo in trajno spravili s cest najbolj nevarne voznike, ki prometne predpise močno kršijo, bi agencija za varnost prometa privijala vse voznike in nižala dopustno alkoholno mejo v prometu. Problem ni večina voznikov, ampak so pravi problem objestni posamezniki, ki močno alkoholizirani in s krepko preveliko hitrostjo ogrožajo življenja drugih.
Prav te objestneže pa preveč popustljivo kazensko obravnavamo. V takšnih primerih je namreč zoper voznika v cestnem prometu vložena le kazenska ovadba zaradi nevarne vožnje. Tako so tisti, ki pijani ali celo drogirani s preveliko hitrostjo povzročijo nesrečo s smrtnim izidom, pri nas zelo prizanesljivo kazensko obravnavani. Namesto da bi država hitro in učinkovito sankcionirala najbolj objestne voznike, se raje spravlja kar na vse počez. To je približno tako, kot če bi kmet, namesto da bi izruval plevel, raje kar požgal vso njivo.
Moderna institucionalna ekonomska teorija pravi, da je za uspešen razvoj države ključna učinkovitost institucij, in sicer tako formalnih (zakoni, pravila, pravosodje, regulatorji ...) kot neformalnih (norme obnašanja, etična pravila, navade ...). Slovenska država pa je zelo uspešna pri vzpostavljanju reda, ko gre za manjše prekrške, in bistveno manj, ko gre za kazniva dejanja.
