NA EKS
Komentar Mateja Fišerja: Frizerjeva ali tvoja frizura
K frizerju pač hodijo vsi, politiki, branjevke, muzikantje, direktorji, kurbe in ostali.
Odpri galerijo
Fraza »pri frizerju so rekli« je bila včasih odločilna za konkretno akcijo ali aktivnost.
Pri frizerju se izve marsikaj. To je od nekdaj prostor, kamor se je hodilo po mnenje. Tisto mnenje, ki naj bi bilo večinsko, main stream. Če želiš ostati v teku z dogodki, je treba misliti tako, kot misli večina pri frizerju. Novodobni frizerski biznis, ki se je tako moderniziral, da prideš takoj na vrsto, je sicer izgubil del tega šarma, vendar je vseeno ostala poza, vseeno se nekaj izve tudi, če v frizeraju prebiješ veliko manj časa, kot si ga nekoč.
Včasih, ko pač ni bil vsak posameznik nenehno dosegljiv ob vsakem trenutku in si se naročil po telefonu ali kakšen dan prej osebno prišel vprašat, kdaj bi lahko prišel na vrsto, so ti pač rekli dan in ali bo dopoldan ali popoldan. Sobote so pač izjema, ker v soboto delajo samo tiste, ki so namenjeni na poroko ali maturantski ples. Zaradi tega so pravi frizeraji tudi v ponedeljek zaprti, ker je pač sobota delovni dan.
Takrat se je torej prišlo, dopoldan ali popoldan, ko si bil zmenjen, in si čakal. Čakal in čakal. Ta čas nikakor ni bil vržen vstran, saj si tam izvedel marsikaj koristnega. K frizerju pač hodijo vsi, politiki, branjevke, muzikantje, direktorji, kurbe in ostali. Zaradi tega je bilo pomembno kresanje mnenj med tistimi, ki so čakali na vrsto, šef frizer ali frizerka pa je bil zgolj moderator in medij, ki je prenašal mnenje med tistimi, ki so bili dopoldan, na tiste, ki so bili popoldan, in naprej na ostale, ki so prihajali naslednji dan. Frizeraji so bili agora sodobne dobe. Tam so se srečali različni pogledi, ki so se potem kresali in bolj ali manj uskladili.
Ni bilo pomembno, kdo si, ampak to, kaj misliš, in tam se je izoblikovalo večinsko mnenje. Od takrat je tista »pri frizerju so rekli«. In prav ta pri frizerju so rekli je bila včasih odločilna za konkretno akcijo ali aktivnost. Zaradi tega ljudje od nekdaj radi hodijo k frizerju. Tudi tisti, ki so plešasti, gredo zgolj, da jim poravna brke. V tem pogledu so ženske v še eni prednosti, saj jim lasje ne izpadajo tako kot moškim, ki jih prav to v nekem delu izključi iz družbe, ker ne hodijo več k frizerju.
Brez tega ne morejo izražati svojega mnenja, se pravi postanejo inferiorni del družb, neke vrste slepo črevo, ki ga nihče ne potrebuje in na čigar mnenje se nihče ne ozira. Tako so za moške brki rešitev, da ostanejo del socialnega univerzuma, kjer lahko izrazijo mnenje. Imajo svoj pogled. Ta stvar s pogledom, z zornim kotom posameznika, je izjemno zanimiva stvar.
Pošteno povedano, posameznik vidi sam sebe najmanj. Poznam primer, ko je neka punca imela nekoliko nenavaden nos. In je pač sodobna medicina toliko napredovala, da je možno dandanes popraviti tudi nos. V bistvu gre za zelo nelogično potezo, saj svojega nosu človek res nikoli ne vidi. Tistih nekaj minut zjutraj in zvečer v ogledalu, potem pa cel dan ne. Minimalni del v življenju vidimo svoj nos. In če nimamo težav z dihanjem, je v bistvu vseeno, kakšen nos nosimo.
Pa si je gospodična vseeno želela novega nosu. Srečo ima, da je njen fant izjemno senzibilen tip, pa ji je izpolnil željo in ji kupil nov nos. Čeprav tudi z bivšim nosom ni bila neka depresivka, je z novim nosom postala izjemno srečna. Kako lepa in prijetna gesta, bi lahko rekli. A ko pomislimo malo drugače, ugotovimo, da je ta občutljivi fant naredil dvojno dobro delo. Čeprav ta stvar nekaj stane, je na eni strani osrečil njo, na drugi strani pa je prav on tisti, ki vidi njen nos večkrat in pogosteje kot ona sama.
Se pravi, on ni kupil nosu njej, ampak tudi sebi. On je deležen več blagodejnosti novega nosu kot ona sama, poleg tega ima ob sebi še srečno osebo. Z eno potezo sta postala oba nekoliko srečnejša.
V današnjem sodobnem svetu bi bil napačen izgovor, da je bil ta nos prepreka za druge ljudi. Ljudje, ki hodijo po mestu, ne opazujejo niti drugih ljudi niti arhitekture, fasad zgradb, ampak v veliki večini gledajo v telefon. Ni jim mar, kakšen nos ima kdo. Vendar sta onadva z novo pridobitvijo v družini, novim nosom, veliko srečnejša, in to je krasno.
Enako je s frizuro. Svoje frizure prav tako ne vidimo, malo zjutraj in malo zvečer, najdlje jo opazujemo, ko smo na stolu pri frizerju. Takrat se lahko do potankosti osredotočimo na vsako potezo naše frizure in na koncu, ko nam ogledalo nastavi še zadaj, sami sebe zaznamo kot tridimenzionalni objekt. Samo pri frizerju. Kot smo ugotovili, pa k frizerju ne hodimo zaradi frizure, ampak zaradi neke druge, socialne komponente.
Se pravi, da tako kot nos tudi frizura ni naša, ampak frizerjeva. Ostane nam edino odprti odgovor na vprašanje, čigavo je potem mnenje, ki ga imamo. Veliko jih je, ki mislijo, da je njihovo, a je v resnici frizerjevo.
Včasih, ko pač ni bil vsak posameznik nenehno dosegljiv ob vsakem trenutku in si se naročil po telefonu ali kakšen dan prej osebno prišel vprašat, kdaj bi lahko prišel na vrsto, so ti pač rekli dan in ali bo dopoldan ali popoldan. Sobote so pač izjema, ker v soboto delajo samo tiste, ki so namenjeni na poroko ali maturantski ples. Zaradi tega so pravi frizeraji tudi v ponedeljek zaprti, ker je pač sobota delovni dan.
Fraza »pri frizerju so rekli« je bila včasih odločilna za konkretno akcijo ali aktivnost.
Takrat se je torej prišlo, dopoldan ali popoldan, ko si bil zmenjen, in si čakal. Čakal in čakal. Ta čas nikakor ni bil vržen vstran, saj si tam izvedel marsikaj koristnega. K frizerju pač hodijo vsi, politiki, branjevke, muzikantje, direktorji, kurbe in ostali. Zaradi tega je bilo pomembno kresanje mnenj med tistimi, ki so čakali na vrsto, šef frizer ali frizerka pa je bil zgolj moderator in medij, ki je prenašal mnenje med tistimi, ki so bili dopoldan, na tiste, ki so bili popoldan, in naprej na ostale, ki so prihajali naslednji dan. Frizeraji so bili agora sodobne dobe. Tam so se srečali različni pogledi, ki so se potem kresali in bolj ali manj uskladili.
Ni bilo pomembno, kdo si, ampak to, kaj misliš, in tam se je izoblikovalo večinsko mnenje. Od takrat je tista »pri frizerju so rekli«. In prav ta pri frizerju so rekli je bila včasih odločilna za konkretno akcijo ali aktivnost. Zaradi tega ljudje od nekdaj radi hodijo k frizerju. Tudi tisti, ki so plešasti, gredo zgolj, da jim poravna brke. V tem pogledu so ženske v še eni prednosti, saj jim lasje ne izpadajo tako kot moškim, ki jih prav to v nekem delu izključi iz družbe, ker ne hodijo več k frizerju.
Brez tega ne morejo izražati svojega mnenja, se pravi postanejo inferiorni del družb, neke vrste slepo črevo, ki ga nihče ne potrebuje in na čigar mnenje se nihče ne ozira. Tako so za moške brki rešitev, da ostanejo del socialnega univerzuma, kjer lahko izrazijo mnenje. Imajo svoj pogled. Ta stvar s pogledom, z zornim kotom posameznika, je izjemno zanimiva stvar.
Pošteno povedano, posameznik vidi sam sebe najmanj. Poznam primer, ko je neka punca imela nekoliko nenavaden nos. In je pač sodobna medicina toliko napredovala, da je možno dandanes popraviti tudi nos. V bistvu gre za zelo nelogično potezo, saj svojega nosu človek res nikoli ne vidi. Tistih nekaj minut zjutraj in zvečer v ogledalu, potem pa cel dan ne. Minimalni del v življenju vidimo svoj nos. In če nimamo težav z dihanjem, je v bistvu vseeno, kakšen nos nosimo.
Nos je kupil njej in sebi.
Pa si je gospodična vseeno želela novega nosu. Srečo ima, da je njen fant izjemno senzibilen tip, pa ji je izpolnil željo in ji kupil nov nos. Čeprav tudi z bivšim nosom ni bila neka depresivka, je z novim nosom postala izjemno srečna. Kako lepa in prijetna gesta, bi lahko rekli. A ko pomislimo malo drugače, ugotovimo, da je ta občutljivi fant naredil dvojno dobro delo. Čeprav ta stvar nekaj stane, je na eni strani osrečil njo, na drugi strani pa je prav on tisti, ki vidi njen nos večkrat in pogosteje kot ona sama.
Se pravi, on ni kupil nosu njej, ampak tudi sebi. On je deležen več blagodejnosti novega nosu kot ona sama, poleg tega ima ob sebi še srečno osebo. Z eno potezo sta postala oba nekoliko srečnejša.
V današnjem sodobnem svetu bi bil napačen izgovor, da je bil ta nos prepreka za druge ljudi. Ljudje, ki hodijo po mestu, ne opazujejo niti drugih ljudi niti arhitekture, fasad zgradb, ampak v veliki večini gledajo v telefon. Ni jim mar, kakšen nos ima kdo. Vendar sta onadva z novo pridobitvijo v družini, novim nosom, veliko srečnejša, in to je krasno.
K frizerju pač hodijo vsi, politiki, branjevke, muzikantje, direktorji, kurbe in ostali.
Enako je s frizuro. Svoje frizure prav tako ne vidimo, malo zjutraj in malo zvečer, najdlje jo opazujemo, ko smo na stolu pri frizerju. Takrat se lahko do potankosti osredotočimo na vsako potezo naše frizure in na koncu, ko nam ogledalo nastavi še zadaj, sami sebe zaznamo kot tridimenzionalni objekt. Samo pri frizerju. Kot smo ugotovili, pa k frizerju ne hodimo zaradi frizure, ampak zaradi neke druge, socialne komponente.
Se pravi, da tako kot nos tudi frizura ni naša, ampak frizerjeva. Ostane nam edino odprti odgovor na vprašanje, čigavo je potem mnenje, ki ga imamo. Veliko jih je, ki mislijo, da je njihovo, a je v resnici frizerjevo.
